Pričevanje: Po štiridesetih letih se je vrnil nasmeh
Pričevanje: Po štiridesetih letih se je vrnil nasmeh
Mateja se v takih razmerah ni mogla učiti, zato je prosila, ali lahko biva v domu. Starši so se v tem času ločili in na očetovo zahtevo se je morala vrniti domov, saj so vsi otroci po ločitvi pripadali njemu. Oče se je poročil z drugo. Mama je želela skrbeti vsaj za dvojčici, a se oče ni strinjal. Mama je nekaj časa ostala v isti hiši.
Otroci so se radi zatekali k njej, kar je povzročilo napetosti med njimi, zato se je odločila: »Ne želim obteževati vaših srčkov, bolje, da grem.« Mateja je mamo zelo pogrešala, zato je trinajstletna pobegnila od očeta in odšla k njej. Potem je bila z bratom dodeljena mami, najmlajši pa sta ostali pri očetu, s pojasnilom, da jih je mama zapustila.
Občasno je po predhodni najavi obiskala brata in sestri, a se je z mačeho vedno zapletlo in se je v solzah vračala nazaj. Mama se je večkrat selila, tudi na podeželje. Zaradi slabih prometnih povezav sta se redkeje videvali, posebno ko je Mateja hodila v srednjo šolo. Hčerki je finančno pomagala, dokler ni ostala brez službe.
Na mamino prigovarjanje se je vpisala na srednjo šolo za farmacijo in se odpovedala svojim željam. Da je lahko maturirala, se je preživljala z inštruiranjem. Takoj po končani srednji šoli se je zaposlila v tovarni.
Če Bog res obstaja …
Kmalu se je poročila. V zakon je vstopila ranjena zaradi ločitve staršev in odpovedi želenemu nadaljevanju študija, hkrati pa z velikim hrepenenjem po lepi družini. Čeprav poročena, sta z možem živela ločeno, zato je iskala službo drugje, da bi lahko živeli skupaj.
Tri leta za hčerjo se je rodil sin, ki je bil astmatik in alergik. Možu je predlagala, da sama ostane doma in skrbi za otroke, a se ni strinjal. Kljub uporabi kontracepcije je zanosila tretjič in v strahu, da bo še ta astmatik, sta se z možem odločila za splav. Četrto nosečnost je prekinila, ker je vedela, da moža skrbi, kako bodo preživeli. Vrstili so se nesporazumi. Sama psihično izčrpana, z možem nista našla izhoda, zato sta se ločila.
Z razvezo se ji je sesul svet. Prebolela je hudo virozo in nekaj časa ni mogla niti hoditi. Mož je v tem času poskrbel za otroka, za kar mu je še danes hvaležna.
Njena poročna priča ji je ob ločitvi poslala knjižico Spreobrnjenje, ki jo je nagovorila in si je rekla: »Če Bog res obstaja, bom krstila otroka, če bom lahko skrbela zanju.« Kljub močni infekciji se je obrnilo na bolje.
S samostojno skrbjo za otroke se je sicer pogumno spopadala, vendar je bila teža bremena zaradi splavov tako velika, da jo je večkrat pritisnila k tlom in jo privedla do depresije. Ohranjala je odnose z možem, saj so skupaj praznovali vsak zaključek šolanja otrok. Bolelo jo je, da otrokoma zaradi psihičnih težav ni mogla dati toliko ljubezni, kot sta je potrebovala. Ko sta šla študirat, se je vpisala na Katehetsko-pastoralno šolo, kar ji je pomagalo poglobiti odnos z Gospodom in razširiti versko znanje. Zdaj, ko je upokojena, pomaga v župniji kot katehistinja.
Vsakdanja telovadba
V njej je bila vedno močnejša želja, da izpolni obljubo. Doma vere niso praktično živeli, zato je svojo željo zaupala že upokojeni sodelavki, ki ji je pomagala vzpostaviti stik z duhovnikom, ki je otroka (9 in 12 let) eno leto pripravljal na krst.
Leto kasneje so jo v župniji povabili v katehumenat, kjer je spoznala člane gibanja Marijino delo. Najprej se jim je pridružila sama, potem še hčerka in sin za krajši čas. »Skupnost me je sprejela tako, kakršna sem, in končno sem imela spet družino.« Gibanju fokolarov pripada že 35 let in je hvaležna, da je našla v Cerkvi svoje mesto. »Dve družini sem izgubila, potem pa sem pridobila dve novi: župnijo in Marijino delo.«
Zame je božič praznik Boga v družini, v medsebojni ljubezni in razumevanju.
Mateja ni bila več sama, moč za vsakdanje življenje zajema pri Bogu, povezana z drugimi v gibanju, kjer je prejela tudi dar odpuščanja. »Ustanoviteljica gibanja Chiara je zame velika, ker je znala vsako bolečino sprejeti, ljubiti v njej zapuščenega Jezusa in jo spremeniti v ljubezen. To je vsakdanja telovadba, da bolečino zavestno sprejmeš in nosiš skupaj z Gospodom.«
Z leti je sprejela življenje kot dar in odpustila možu pa tudi staršem, ki jima je pomagala, da sta se spravila z Bogom pred smrtjo.
Nežen dotik
Po Radiu Ognjišče je slišala, da so v Ameriki žene svojim splavljenim otrokom dale imena. Izbrala jima je tudi ona, poromala je na božjo pot in darovala za mašo. »To me je malo osvobodilo, saj sem bila večkrat v depresiji, pa nisem vedela, zakaj.«
Notranjega miru pa ni bilo, zato je v manjši skupini v gibanju prvič po tridesetih letih spregovorila o svoji bolečini in splavih. Pred dvema letoma se je odzvala na povabilo in šla na duhovne vaje Rahelinega vino¬grada, programa za žene, ki so splavile. »Božja beseda se me je globoko dotikala. V mislih sem bila tudi z mamo, ki ni želela narediti splava, ko me je nosila.«
Splavila je pred njenim rojstvom. To ji je povedala šele, ko je bilo vse za njo. V srcu je imela tudi znanke, ki so doživele spontane splave. V njej se je odprla velika bolečina in žalost, ob njej pa so bili ljudje, ki so jo sprejeli. »Pri maši sem vse izročila ... Nežen dotik, samo za hip.«
Vrnila se je spremenjena, kot da bi odpadel oklep večletne utesnjenosti po splavu. Po štiridesetih letih se je vrnil nasmeh ... »Živim bolj v miru, ko zavestno vse prinašam Gospodu. S tem postaja življenje lepo, kljub temu da je težko.« Svoje poslanstvo je odkrila v tem, da moli za mamice, ki so v stiski, da bi Bog našel način, da otroka obdržijo.
Zdaj razume, da posledice splavov nosita tudi njena otroka. Na hčerini poroki je videla, da je v odnosu z možem še veliko zamer in je delala korake v smeri odpuščanja. Čez nekaj let se ji je prišel sam opravičit. Želel je, da bi bila spet skupaj, a Mateja ni mogla pristati na to, da bi živela z njim neporočena. »Bog je v mojem srcu na prvem mestu. Te zvestobe ne želim prekiniti. Hvala za njegovo Ljubezen, Usmiljenje.«
Mateja je ob koncu lanskega leta zapisala vse bolečine, ki jih je doživela v življenju, in jih izročila Gospodu. Zdaj si zapisuje vse dobro, ki ga je bila deležna, in jo ob tem preveva velika hvaležnost. »Zame je božič praznik Boga v družini, v medsebojni ljubezni in razumevanju.«
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (1/2020).