Po mišji mrzlici, raku na bezgavkah in dveh možganskih kapeh je Peter spet dejaven v Marijanišču v Veržeju. Čeprav na telesu čuti nekaj posledic prestanih bolezni, ohranja vedrino, predvsem pa vero v Boga. V pričevanju je spregovoril o tem, kako se je soočal s preizkušnjami, ki so prihajale ena za drugo, in kako je v tem času ohranjal svoj odnos z Bogom. Pogovor je vodila Barbara Kastelec.

*o mišji mrzlici

Spomnim se, da je bilo tako težko, da sem rekel sobratu, ki je me peljal v bolnišnico, da si grem umit zobe in zamenjat srajco, pa sem moral medtem petkrat počivati. To je taka nemoč, da tudi iz avta nisem mogel več sam. V laboratoriju so odkrili, da je moja kri zelo slaba, po domače povedano zapacana. Zakaj? Mišja mrzlica blokira ledvice. Ko ledvice ne delajo, se v krvi začnejo nabirati strupi in vse kar jo uničuje. Bilo je zelo hudo. Srečo v nesreči pa sem imel v tem, da je bil takrat dežuren doktor Emil Pal, ki je delal doktorat ravno iz tega virusa. On je prepoznal zadevo. Zdravniki so dejali, če bi iz Murske Sobote poslali izvide v Ljubljano, vprašanje, če bi jaz preživel. Tako resno je bilo.

*o raku na bezgavkah

Prvič v življenju sem začutil izraz agonija. To je stiska, ko živiš v svojem telesu in bi rad šel iz njega, ker je težko zdržati. Trga se ti in ne moreš nič. Najtežje je bilo ravno na veliki petek. Takrat sem se najbolj boril. Imel sem celo videnje, da se me pripeljali v belo restavracijo. Bili so beli prti, beli kozarci, vse je bilo belo. Spomnim se samo, da sem se zaganjal, ampak sem bil privezan in nisem mogel stopiti v to restavracijo. Takrat sem bil teoretično privezan na posteljo in se tega nisem zavedal. Šlo je trenutke, ki jih ne znam opisati in pojasniti.

Peter Pučnik. FOTO: Siniša Kanižaj

*o možganski kapi

Ni mi bilo lahko. Zopet me je po konci držal stavek, ki sem ga že omenil in kar me še danes drži je to, da se zavedam, da sem Boga povabil v svoje življenje in da sva zelo povezana. Verjamem, da me Bog ne bo pustil na cedilu. Na koncu se bo zgodilo to, kar Bog ve, da je zame najboljše, in ne kar jaz mislim, da je. To je razlog, da v vsem tem času ni bilo niti enega slabega dneva, da bi se spraševal zakaj pa meni to? Kaj sem se komu zameril? Iz vsake preizkušnje do zdaj sem prišel ven boljši.

*o posledicah bolezni, ki jih čuti

Hvaležen sem tudi sobratom, ki me sprejemajo takšnega, kot sem. Trudim se, da bi bil čim manj v breme drugim in to hvala Bogu, mi je Bog dal. Sam se lahko uredim in to so tiste stvari, ki so samoumevne, ampak niso. Ko ležiš v bolnišnici in si kot snop, ko ne smeš niti glave obrniti, ker če jo, boš bruhal zaradi poškodbe centra za ravnotežje. Ko ne moreš nič, se zaveš koliko je stvari, ki so nam samoumevne. Za takšne stvari se samo zahvaljujem.

*o trpljenju in veliki noči

Vem in upam, da bo na koncu tako, kot Bog ve, da je zame najboljše. Velika noč je v tem, da nam je Kristus dal tako zaupanje, da gremo preko velikega petka. Verjeti moramo, da je ljubezen še vedno močnejša od zla. Tistemu, ki je povabil v svoje življenje Boga, mu Bog ne bo obrnil hrbta. V to zaupam, v to verjamem.

Oglejte si celoten video pogovor, v katerem Peter spregovori tudi o svojih izkušnjah v bolnišnici, o svojem duhovniškem poslanstvu in Božji milosti, ki deluje v njem.