Razburljivo življenjsko zgodbo predstavljamo v času, ko mnoge ljudi vznemirjajo migranti. Med njimi so številni begunci, ki so zaradi različnih življenjskih okoliščin primorani zapustiti svojo domovino. Tudi begunske zgodbe so lahko zgodbe o uspehu. Nadškof Dodaj pa s svojo pričuje tudi o neizmernem domoljubju.

Kot je nadškof jasno povedal v pogovoru za spletni portal Vatican News, izseljevanja mladih iz Albanije ni mogoče preprečiti, »kajti migracije so pojav, ki sodi v zgodovino človeštva«. Že Bog je naročil Abramu, naj zapusti svojo deželo, in nadškof svoje poslanstvo vidi v tem, da govori resnico.

Zdaj so na voljo vse možnosti za odhod, vendar je malo informacij o posledicah. Mladi mislijo na hiter zaslužek. In nekateri končajo v kriminalu, predvsem v trgovini z mamili.

Albanijo vsako leto zapusti več deset tisoč ljudi

Ta resnica ima veliko obrazov. Po uradnih podatkih se je samo leta 2021 iz Albanije izselilo 42 tisoč ljudi: 42 tisoč v državi z manj kot tremi milijoni prebivalcev. Večinoma odhajajo mladi, mnogi od njih v Italijo ali Nemčijo, ob tem pa nimajo osnovnih informacij o tem, kaj pravzaprav pomeni, če se izselijo - za njihovo osebno življenje in za prihodnost njihove domovine, pojasnjuje nadškof.

»Veliko mladih odide in je nato razočaranih. Ko sem leta 1993 odšel, je bilo okolje povsem drugačno. Ves svet je bil za nas novost, v Albaniji smo bili zaprti kot v bunkerju. Zdaj so na voljo vse možnosti za odhod, vendar je malo informacij o posledicah. Vsi mislijo na hiter zaslužek. In nekateri končajo v kriminalu, predvsem v trgovini z mamili. Potrebnih je več informacij s strani države in tudi drugih držav, Anglije, Nemčije, Italije,« je prepričan cerkveni dostojanstvenik.

Jedrsko zaklonišče v Tirani: namenjeno je bilo vladi v primeru jedrskega napada. Danes je v zaklonišču muzej. FOTO: Vatican Media

Pogovori z mladimi, ki si ne želijo drugega kot oditi

Dodaj je tudi sam več let delal kot varilec na gradbiščih v Italiji. Danes se pogosto pogovarja z mladimi Albanci, ki želijo zapustiti svojo državo - in to večinoma vsako leto. In potem postane zelo konkreten:

»Povabim jih, naj premislijo. Vprašam jih: koliko boste tam zaslužili? -2.000 evrov lahko tam zaslužim! V redu, ampak premislite: koliko boste morali porabiti za stanovanje in hrano? Sam sem nekaterim mladim pomagal najti delo tukaj in mnogi mi rečejo: škof, tu smo ostali, ker ste nas prepričali, naj ostanemo. Ker je Albanija država, polna priložnosti. Na žalost je bilo storjenega zelo malo, da bi nam zagotovili prave informacije, da bi v nas vzbudili upanje.«

Nadškof si je za prednostno nalogo zadal, da se osredini na izobraževanje mladih, na šolo in univerzo, ter da vzpostavi novo vodstveno razmišljanje.

Izseljevanje zadeva vse

Katoliška cerkev je v Albaniji v manjšini, večina prebivalcev je muslimanov, vendar med seboj živijo v sožitju. Izseljevanje enako prizadene vse sloje prebivalstva in vse verske skupnosti, skrb, da bi na koncu ostala le še država z ostarelim prebivalstvom, ki bi živela predvsem od nakazil svojih otrok v Evropi in čezmorskih državah, pa je tema razprav tudi v medverskem dialogu.

Kot pojasnjuje nadškof Dodaj, je seveda tudi v interesu Cerkve, da mladi ostanejo v domovini, vendar jim mora Cerkev posredovati več upanja, več razlogov, da ostanejo. Dolga leta je žal zagotavljala le materialne razloge, pomagala je v nujnih primerih. Nadškof si je za prednostno nalogo zadal, da se osredini na izobraževanje mladih, na šolo in univerzo, ter da vzpostavi novo vodstveno razmišljanje: misliti je treba na prihodnost, prihodnost čez dvajset let.

Od begunca do škofa: Arjan Dodaj. FOTO: Vatican Media

16-letnik na begu iz Albanije

Arjan Dodaj pravi, da se je njegova begunska zgodba pred tridesetimi leti dogajala v drugačnih razmerah: »Ko je padel komunizem, sem bil star 14 let in takrat so vsi moji prijatelji in kolegi želeli zapustiti Albanijo, oditi v tujino. Želeli smo oditi, ker smo živeli v skrajni revščini. Ko smo prišli iz diktature, smo bili vsi enako oblečeni in vsi enako suhljati. Vladala je lakota.«

Dve leti pozneje je zbral pogum in se prek Jadranskega morja odpravil v Italijo, na preprostem motornem čolnu. V deželo je vstopil nezakonito. Pot ga je stala milijon in 600.000 lir: »V noči na 15. september 1993, letos je 30 let od tega, sem se odpravil iz pristanišča svojega rodnega mesta. Zelo dobro se spominjam trenutka, ko smo z motornim čolnom ponoči prečkali morje. Albanija in Italija nista daleč narazen. Niti dve uri ni trajalo.«

Zakaj se je mladi Arjan vkrcal na čoln prek Jadranskega morja?

1,6 milijona lir dolga pri »prevozniku«

Arjan je prispel v severno Italijo, kjer so že delali drugi Albanci. Čez nekaj časa je našel službo kot varilec. Star je bil 16 let, torej mladoleten, vendar brez dovoljenja za bivanje. Pretvarjal se je, da je star 18 let, sicer ga nihče ne bi vzel v službo, moral pa je delati, da je lahko povrnil dolg: milijon in 600.000 lir. Starši, tako nadškof, bi morali s svojimi nizkimi plačami v Albaniji delati do konca življenja »in še dlje«, da bi lahko poplačali dolgove trgovcem z ljudmi. Nekakšna oblika hlapčevstva. Zakaj se je torej mladi Arjan vkrcal na motorni čoln?

»V Albaniji smo živeli kot v peklu. Pobeg je bil nevaren, vendar je bil to pobeg iz resničnega obupa. Albanija je bila koncentracijsko taborišče na prostem. To, kar danes vidimo v Severni Koreji, smo takrat doživljali v moji domovini. Versko življenje, svoboda, vse to je bilo nepredstavljivo. In to je oblikovalo naše osebnosti. Kultura strahu, nasilja.« To je treba vedeti, da bi razumeli nekatere odzive Albancev, pojasnjuje nadškof Tirane.

»V komunizmu so bili tako zatirani, da so potem po padcu komunizma poskušali pretirano nadomestiti pomanjkanje. Svobodo so živeli na napačen način. To sem velikokrat videl v Italiji v zgodnjih 90. letih prejšnjega stoletja. Strah je izginil, na njegovo mesto je stopila izkrivljena svoboda: svoboda početi karkoli, res karkoli. Nasilje, ropi, trgovina z ljudmi, prisilna prostitucija, vse brez pravil. Z albanskimi dekleti so trgovali, da bi jih prisilili v prostitucijo v Italiji ali Nemčiji.«

S papežem Frančiškom. FOTO: Vatican Media

Govoriti o Bogu je bilo življenjsko nevarno

Nadškof Dodaj se še živo spominja morilske diktature, brutalnega zatiranja vere pa se je lahko zavedal šele za nazaj. Zgolj govorjenje o religiji, Bogu in veri je bilo življenjsko nevarno. Nihče ni govoril o tem, nihče ni molil. Pogumni verniki so v zid zazidali podobe svetnikov, si zapomnili ta kraj in vsa ta leta stali pred zidom ter skrivoma molili. Arjan Dodaj, nadškof Tirane, je odraščal brez Boga, tako kot drugi mladi Albanci njegove generacije.

»V svoji družini nisem nikoli slišal govoriti o Bogu. Z vrstniki - nikoli. Nikoli nismo niti slutili, da obstaja Bog. Nobenih verskih znamenj ni bilo. Nisem vedel, da polmesec simbolizira islam, križ pa krščanstvo. Nihče nikoli ni nosil križa okoli vratu. Za našo hišo je bilo veliko skladišče, kjer so skladiščili moko. Kot otroci smo se tam igrali skrivalnice. Nekoč sem se skril čisto zadaj in nenadoma zagledal velik kip Jezusa s Presvetim srcem, ki je bil popolnoma bel in prekrit z moko. Prešinil me je strah in v paniki sem pobegnil. To skladišče je pozneje postalo igralni salon. Nekega dne leta 1991 smo pred vrati igralnega salona zagledali vse stare ljudi iz mesta, ki nam niso dovolili vstopiti. Takrat so nam rekli: 'To ni igralni salon. To je naša cerkev.' Bila je stara mestna cerkev. Danes je to župnijska cerkev mojega rodnega kraja Laç.«

Arjan Dodaj se je z vero prvič srečal v Italiji.

Arjan Dodaj se je z vero prvič srečal v Italiji. Zgodilo se je takole: živel je v mladinskem domu v bližini cerkve. Vodja doma mu je svetoval, naj gre k mladinski skupini, ki se je tam redno sestajala k molitvi:

»Ni mi bilo do tega, ničesar nisem vedel o Cerkvi ali čemer koli drugem. Toda nekega dne sem šel, da bi mu naredil uslugo. Potrkal sem in vrata mi je odprl duhovnik don Massimo. Rekel sem: jaz sem iz Albanije! On pa je rekel: ah, dežela matere Terezije! Odvrnil sem: kako, prosim? Matere Tereze nisem poznal. Kdo je mati Terezija … ? Rekel je: Če želiš priti, pridi! Ti mladi ljudje so bili tako veseli in navdušeni, da sem se tam takoj počutil kot doma.«

Čez dan gradbišče, zvečer mladinska skupina

»Ko so molili, so izgovarjali – šele takrat sem opazil - iste besede kot moja babica v albanščini. Naši stari starši so se naučili molitve v rimah. In so jih peli, ker mnogi med njimi niso znali brati ali pisati. Zato so se naučili molitve in katekizma v rimah. In moja babica je doma prepevala. Vendar takrat nisem vedel, da je molila.

Zelo dobro se spominjam, kako me je naučila drugi del Zdravamarije. Ona je pela prvi del, jaz pa drugega. Mislil sem, da je to le pesem. Pozneje sem ugotovil, da nas je babica ves čas spremljala z molitvijo. To sem spoznal šele v Italiji! Stala je pri oknu s to vrvico - rožnim vencem, ki ga je dedek naredil iz oljčnih koščic, pa takrat še nisem vedel, kaj to je - in vsak dan 40 minut stala pri oknu s hrbtom proti nam ter tiho pela. Čez cesto je bil hlev; šele pozneje sem ugotovil, da je bila to cerkev, v kateri je nekoč molila.«

V katoliški mladinski skupini v Italiji se je v 16-letnem Arjanu, delavcu iz Albanije, nekaj prebudilo.

V katoliški mladinski skupini v Italiji se je v 16-letnem Arjanu, delavcu iz Albanije, nekaj prebudilo: »Ti mladi v cerkvi so molili, in takrat sem začel tudi jaz, nekako se mi je to obudilo iz podzavesti. Nenadoma se je pojavil občutek žive Božje navzočnosti. Pri nas je bilo vse tako materialistično. Tam v cerkvi med molitvijo pa sem se počutil ves obdan z Bogom. Naš Bog je konkreten. Verbum Caro factum est.«

Po enoletni katehezi je Arjan Dodaj pri 17 letih sprejel zakrament svetega krsta. »Takrat sem začutil, kako mi je Bog blizu. S svojo glavo, ki jo je takrat še vedno oblikoval materializem, se drugače ne bi podal na to pot vere. Leta 1994 sem prejel sveti krst in do leta 1996 delal v gradbeništvu. To je bilo zame pomembno, darilo od Boga, saj mora biti tvoj poklic tudi na preizkušnji. Kot pravi apostol Pavel, moraš imeti dovolj svojih rok. Če si poklican, da služiš, ne gre samo za to, da sprejemaš, ampak tudi za to, da daješ.«

Nadškof Arjan Dodaj. FOTO: Vatican Media

Od delavca do duhovnika in škofa

Leta 1997 je Arjan vstopil v semenišče v Rimu. 11. maja 2003 - pred 20 leti - je po rokah Janeza Pavla II. prejel duhovniško posvečenje. Leta 2020 je papež Frančišek tega duhovnika z begunskim ozadjem imenoval za nadškofa Tirane. In ko se Arjan Dodaj danes pogovarja z mladimi rojaki, ki si ne želijo nič drugega kot izseliti, oditi stran od Albanije, v vsaki njegovi besedi odmeva njegova lastna preteklost.

»Moje sporočilo je vedno enako in ga povem, izhajajoč iz svoje osebne zgodovine: vse, kar boste dobili zunaj, ne bo odtehtalo tistega, kar boste pustili za seboj. In pravim jim: lahko odidete, seveda - vendar ne zapirajte vrat za seboj.«