O prostozidarstvu je znanega malo, zato se pojavljajo razne teorije, kaj naj bi se v njihovih ložah dogajalo, ki burijo domišljijo. V knjigi Zbogom, prostozidarji s podnaslovom Iz prostozidarstva v Cerkev pričuje Christophe Flipo iz svoje lastne izkušnje in tako pripoveduje o veličini, a tudi o omejenosti tradicije prostozidarstva.

Inženir informatike je dolga leta preživel kot prostozidar, znotraj lože je dosegel visoke položaje, a je to presegel in se obrnil k Bogu in katoliški veri.

Christophe Flipo je bil član anglosaksonske prostozidarske smeri, ki se ograjuje od krščanstva in išče neko duhovnost in religioznost, katere edini izvor je človekov lastni um. V to gibanje, ki v svetu prevladuje in naj bi ji pripadali tudi slovenski prostozidarji, je Flipo vstopil prav zaradi iskanja duhovnosti.

»Deistično prostozidarstvo«

»Čeprav so tudi med ložami – kot se imenujejo lokalna prostozidarska združenja – precejšnje razlike, so njihova pravila še sredi 20. stoletja svojim članom nalagala spoštovanje Boga in njegove volje ter se bolj kakor z ideološkimi in političnimi nasprotovanji krščanstvu ukvarjala s svojevrstno duhovnostjo in obredjem,« razlaga v spremni besedi upokojeni ljubljanski nadškof Anton Stres.

»To smer imenuje Flipo 'deistično prostozidarstvo', saj je njegova miselna osnova deizem.« Ta trdi, da v krščanstvu ni nič nadnaravnega in da je njegovo sporočilo »enako naravni religiji, ki je bila na začetku popolna in jo je treba v tej popolnosti ponovno vzpostaviti. Krščanske resnice je mogoče doumeti in utemeljiti razumsko, za to ni potrebno nobeno razodetje.«

Medtem ko krščanstvo temelji na nadnaravnem razodetju, se deizem izkazuje kvečjemu kot naravna, zgolj razumska in individualna religioznost. Flipo v knjigi prikaže dve vrsti prostozidarstva, ateističnega in deističnega. Nadškof Stres vidi stališče deizma do Boga kot krhkega in nestabilnega, zato se hitro povesi v navaden ateizem.

Flipo je tako eden redkih, ki ne zdrsi v ateizem, ampak se dvigne na vrh teizma v krščansko vero. V svojih odgovorih pove, da se deistično prostozidarstvo oklepa različnih religijskih izročil, zbranih z vseh vetrov, meša ideje, tudi protislovne, in povezuje obrede iz različnih izročil. Vendar sta idejna doslednost in skladnost nujno potrebna, trdi nadškof Stres, saj nezdružljivi nazori, ogrožajo identiteto in spodkopavajo enotnost.

Ali se s prostozidarstvom približamo evangeliju ali se od njega oddaljimo? Ali nasprotuje Cerkvi ali je prostor, iz katerega lahko vstopimo vanjo? Na takšna vprašanja odgovarja nekdanji prostozidar in tako vsaj malo razkriva tančico skrivnosti, ki še vedno ostaja večinoma nerazkrita.