Papež Frančišek je minulo nedeljo med opoldansko molitvijo angelovega češčenja na Trgu sv. Petra v Vatikanu znova opozoril na dogajanje v Siriji in vernike pozval k molitvi za preizkušano deželo. Kot je dejal, iz Sirije, predvsem iz Alepa, žal še vedno prihajajo novice o civilnih žrtvah vojne. Po Frančiškovih besedah je nesprejemljivo, da morajo številne nezaščitene osebe – med njimi tudi otroci – plačati ceno spora, ceno zaprtosti srca in pomanjkanja volje do miru med mogočniki. Zbrane romarje je pozval, naj bodo z molitvijo in solidarnostjo blizu sirskim bratom in sestram.



K molitvi za svojo deželo pa je povabila tudi mlada Rand Mittri, ko je med molitvenim bdenjem na nedavnem svetovnem dnevu mladih v Krakovu predstavila svoje dramatično pričevanje pred množico mladih.

Rand šteje 26 let in je študentka univerze v Alepu. Poleg študija dela v salezijanskem centru Don Bosko. V Krakov je prišla skupaj z 21 prijatelji in enim duhovnikom, ki so skupaj zastopali salezijance na Bližnjem Vzhodu, Siriji, Libanonu in Egiptu. »Kot veste, je bilo naše mesto uničeno, spremenjeno v kup razvalin. Pomen naših življenj je bil izničen: smo pozabljeno mesto«, je Rand začela svoje pričevanje, v katerem je povzela »življenje bolečine«, četudi je bolečina v srcih prebivalcev Alepa prevelika, da bi bila lahko izražena v besedah.

»Vsak dan živimo življenje, ki je obkroženo s smrtjo. Kakor vi, zjutraj, ko gremo v službo ali šolo, za seboj zapremo vrata doma. A ravno tisto je trenutek, ko nas močno stisne strah: strah, da se ne bomo vrnili, da ne bomo več našli našega doma ali naše družine, kakor smo ju zapustili. Morda bomo tistega dne ubiti ali pa bo ubita naša družina.« Zavedati se obkroženosti s smrtjo je težko in boleče. Načina, kako pobegniti, ni. Nikogar ni, ki bi pomagal.

»Bog, kje si? Zakaj si nas pozabil? Zares obstajaš? Zakaj se nas ne usmiliš? Kaj nisi Ti Bog ljubezni?« To so vprašanja, ki si jih v Alepu zastavljajo vsak dan. Rand nanje nima odgovora. »Je mogoče, da je to konec in da smo bili rojeni, da bi umrli v bolečini? Ali smo bili rojeni, da bi živeli in da bi živeli življenje v njegovi polnosti?«

V center Don Bosko, v katerem dela Rand, prihaja več kot 700 mladih. Prihajajo, da bi našli nasmeh in spodbudno besedo. Iščejo nekaj, česar v njihovih življenjih ni: pristni človeški sprejem. Mnogo teh oseb, ki so prihajale v center, se je med to vojno že izgubilo. 13-letni Jack je umrl medtem, ko je čakal na avtobus, ki bi ga moral pripeljati na verouk in igro s prijatelji. Ubila sta ga »trpkost vojne in sovraštvo v srcu človeka«. Med angeli v raju sta tudi Anwar in Michelle, ki sta nekega večera odšli domov, dan zatem pa so ju čakali zaman. Tisto noč je bila njihova hiša uničena, zrušila se je nanje. Umrli so tudi Randini prijatelji Mouad, Antoine in William ter številni drugi mladi, moški in ženske, katerih edina krivda je bila, da so si drznili verjeti v človeško bitje: »Vsi so mučenci te krvave vojne, ki je brez razloga uničila naše duše, naše sanje in naša upanja. Uničenje enega človeškega življenja je neskončno večja izguba kakor porušenje opek in kamnov.«

Navkljub vsej tej bolečini je življenje Rand in njenih prijateljev iz župnije ostalo življenje služenja in veselega podarjanja otrokom in drugim mladim iz njihovega mesta. Hodijo po sledeh don Boska, ki je pomnožil svoje veselje, da bi odgovoril na naraščajočo bolečino. Tako prepoznavajo navzočnost Boga v otroku, ki gre po vodo; Boga vidijo v vseh, ki si prizadevajo rešiti tiste, ki so v nevarnosti; Boga vidijo v starših, ki se ne vdajo, dokler jim ne uspe svojim otrokom prinesti hrane. »Ta močna izkušnja v mojem življenju me je naučila, da je moja vera v Kristusa nad življenjskimi okoliščinami.« Ta resnica pa se ne rodi iz življenja v miru, ki bi bilo brez težav. Rand vse bolj verjame, da Bog obstaja navkljub vsej njihovi bolečini. Verjame, da jih Bog včasih prav preko te bolečine uči pravega pomena ljubezni. »Moja vera v Kristusa je zame razlog življenja, mojega veselja in mojega upanja. Tega pristnega veselja mi ne bo mogel nihče nikoli ukrasti.«

Rand je svoje pričevanje v Krakovu sklenila z besedami: »Zahvaljujem se vam in vas iskreno prosim, da bi molili za Sirijo, mojo čudovito državo. Jezus, zaupam Vate.«

Vir: Radio Vatikan
Foto: RV / ANSA