Na prvem srečanju se je pokazalo, da je večina članov že imela izkušnje iz bibličnih skupin ali pa so bili že navdušeni nad Svetim pismom, kar je v meni povzročilo nelagodje, ki pa je izginilo, ko smo začeli. Zbrano sem prisluhnila navodilom voditeljice in se trudila, da bi jih upoštevala. 

Na začetku sem v to vložila precej miselnega napora, sčasoma, po nekaj mesecih, pa je vse postajalo že kar običajno, naravno: molitev k Svetemu Duhu, poslušanje odlomka, branje odlomka, razbiranje, kaj v meni vzbuja, poslušanje in zapisovanje razlage od vrstice do vrstice in na koncu adoracija pred Najsvetejšim, s prošnjami in zahvalami.

Jezus je utelešena Beseda, ki mi govori po Svetem pismu. FOTO: Tatjana Splichal

Čas je tekel in zgodilo se je, da je odlomek, ki smo ga obravnavali, »odgovoril« na razmere, v katerih sem bila, da mi je dal navodilo, kako naprej, kot da bi vedel za moje težave. Kakšno naključje, sem si rekla, imam pa res srečo. 

Ko pa se je podobno zgodilo spet in spet, sem spoznala, da to ni naključje, da je na delu Bog. 

In da nagovarja tudi druge, vsakega tako, kot je dobro zanj, da smo vsi njegovi otroci in da se posveča vsem. Sčasoma sem dojela, da je za temi besedami oseba, točno določena oseba, Bog sam. 

Ko berem iz te knjige, mi po njej govori Bog, ki si želi odnosa z mano, moje pozornosti, ki me je pripravljen poslušati in želi, da tudi jaz poslušam njega. Skratka, na lastni koži sem izkusila, kar nam je govorila voditeljica – da je Božja beseda živa.

Šla sem po znanje, dobila pa sem osebno pozornost Boga in spoznanje, da je Jezus, ki ga gledam in prejemam v hostiji, utelešena Beseda, ki mi govori po Svetem pismu – čisto konkretno, za sedanji trenutek, sedanje težave.

Včasih me tolaži, včasih opogumlja, včasih kliče k potrpežljivosti, včasih svari, včasih kaže na mojo omejenost in svojo vsemogočnost, včasih vabi k ponižnosti, včasih k akciji, včasih vzbuja hvaležnost, včasih prosi za darežljivost … 

Božja beseda je živa. FOTO: Pexels

Nikoli ne zahteva, samo ponuja in prosi; pušča me popolnoma svobodno. Moj prvotni namen se ni uresničil, znanja nimam prav dosti več in ga v resnici sploh ne potrebujem, najpomembnejši je odnos z Gospodom – da ga ne zavračam, ne ignoriram ne dokazujem svojega prav, ampak sem z njim, poslušam njegovo besedo in jo uresničujem v vsakdanjem življenju, sprejemam, kar daje (če mi je všeč ali ne), se mu vedno znova opravičim pri spovedi, se mu zahvaljujem, ga prosim oziroma – kot pravi naša voditeljica Jana – da hodim za njim, ne pred njim, ker on ve, katera pot je zame prava, da bo moje življenje srečno zdaj in v večnosti.