Foto: Karlo Smodiš

Jubilejni 50. katehetski simpozij nosi naslov Sejalec seje, s podnaslovom Empatija, mladostnik in nove poti evangelizacije. O tem, kakšni so izzivi vedno hitreje spreminjajoče se družbe za katehetsko delo in poslanstvo, smo se pogovarjali s Francem Zorcem s Slovenskega katehetskega urada. Novi trendi in spremembe narekujejo drugačne pristope in poudarke. Vse bolj kaže, da tudi v Sloveniji prehajamo v obdobje, ko v družini otroci več ne prejmejo prve evangelizacije.

Naslov letošnjega jubilejnega 50. katehetskega simpozija je Sejalec seje, s poudarkom na empatiji, doživljanju mladostnikov in novimi potmi evangelizacije. Za vami je pol stoletja nenehnega prizadevanja za izpopolnjevanje katehetskega dela. Kakšne so torej bile poti katehetskega dela? Od kod in kam ste prišli in kam želite v prihodnje?

Začetki sistematičnega dela na področju izobraževanja in osebnostnega oblikovanja katehetov segajo že v leto 1965, ko je med vojno prekinjeno delovanje Društva slovenskih katehetov ponovno zaživelo. 2. vatikanski cerkveni zbor je spodbudil iskanje novih pastoralnih in katehetskih pristopov kot odgovor na hitre družbene spremembe. Splošni katehetski pravilnik, škofovske sinode o evangelizaciji in katehezi, pri nas pa tudi zvezki Prenove, ki so izhajali v sedemdesetih letih, so terjali prenovo kateheze.

Pomemben vidik prenove kateheze je bila ideja o nenehnem izobraževanju katehetov. Začeli so se enodnevni katehetski simpoziji, ki so prešli v tridnevno strokovno srečanje. Na vseslovenskem katehetskem študijskem dnevu leta 1970 v Želimljem so sprejeli pobudo o vsakoletnih večdnevnih študijskih srečanjih za katehete. Že takoj naslednje leto je bil na Mirenskem gradu organiziran prvi katehetski večdnevni tečaj. Trajal je deset dni, udeležilo pa se ga je 44 katehetov in 14 katehistinj ter 31 udeležencev, ki so prišli samo na nekatera predavanja. Osnovna zamisel tečaja je bila, da bi bil leta 1971 prvi od triletnih tečajev za izpopolnjevanje katehetov in katehistinj, vendar se je po izteku treh let pokazala potreba, da so tovrstno obliko tečajev nadaljevali in jo ohranili vse do danes.

Kateri so bili prelomni trenutki v 50-letni zgodovini katehetskih simpozijev?

Opažam, da gre za stalnice. Z že prej omenjenimi ponovnimi osvetlitvami tem, v stalnem iskanju odgovorov na aktualna vprašanja v Cerkvi ali družbi …

Naslov jubilejnega katehetskega simpozija Sejalec seje je pravzaprav način in princip oznanjanja besede: oznanjati, sejati, pričevati, se ne utruditi, se ne prestrašiti, če ni sadov ali so pičli. Kakor v Jezusovi priliki o sejalcu, ko seme pade v različno zemljo, pridejo ptice in ga pozobajo ali ga zaduši trnje. S tem se srečuje vsak katehet. Miki in vrednote sveta brez Boga so velikokrat glasnejši kot naše besede. Nekaj pa ga pade v dobro zemljo in obrodi. Ob tem velja pripomniti, kako pomembno je, da kateheti ohranimo vero v svoje poslanstvo.

Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Družine.