Most je bil speljan čez reko Polcevero in je bil del evropske poti, ki je povezovala Italijo in Francijo. 14. avgusta 2018 se je med hudim neurjem zrušilo 210 metrov mostu, domnevno zaradi korozije jeklenega kabla, v nesreči pa je življenje izgubilo 43 oseb.

Sprva je bilo vreme čudovito, nato pa se je v trenutku spremenilo: nebo je popolnoma potemnelo, začelo je močno deževati.

Štiri leta po nesreči je za britanski Guardian svoje pričevanje predstavila preživela iz nesreče, Natalya Yelina, ki je tistega dne prek mostu potovala v osebnem avtomobilu.

FOTO: arhiv Družine

Z zaročencem sta ravno kupila hišo v okolici Neaplja, bila sta na poti na počitnice v Provanso. Šest let pred tem jo je Eugeniu tam zasnubil. Sprva sta nameravala potovati z letalom, spremljal naj bi ju tudi njen najstniški sin, ki pa je zaradi šolskih obveznosti ostal doma. Pozneje sta se odločila za vožnjo z avtomobilom. Po približno 700 prevoženih kilometrih sta prispela do Genove. Dotlej je bilo vreme čudovito, nato pa se je v trenutku spremenilo: nebo je popolnoma potemnelo, začelo je močno deževati. Z zaročencem sta iz tunela zapeljala na viadukt. Most je bil nekoliko daljši od enega kilometra, vidljivost pa je bila po Natalyjinih besedah izredno slaba, vozniki so pred seboj s težavo videli meter cestišča.

Nenadoma, pripoveduje Natalya, sta z zaročencem začutila, da se prednji del avtomobila dviguje. Naslednji trenutek sta padala v globino. V majhnem avtomobilu, »pločevinki«, kot ga imenuje Natalya, sta strmoglavila 45 metrov globoko. Že med padanjem so avtomobil zasipali okruški betona, hrup je bil neznosen. In nato … popolna tišina.

Natalya in Eugeniu nista vedela, da se je zrušil most – mislila sta, da sta morda doživela potres.

Avtomobil je pristal na cesti pod viaduktom; z zaročencem sta bila v razbitinah stisnjena pod ogromnimi betonskimi ploščami. Zavesti nista izgubila, bila pa sta v šoku. V trenutku nesreče jima ni bilo jasno, kaj se je zgodilo, Natalya je še vedno premišljevala o počitnicah v Provansi. Nista vedela, da se je zrušil most – mislila sta, da sta morda doživela potres.

FOTO: arhiv Družine

Zatrobila sta z avtomobilsko hupo v upanju, da ju bo kdo slišal. Najprej sta kričala, nato pa utihnila, da ne bi izgubila moči in zavesti. Poskušala sta poklicati reševalno vozilo, vendar pod ruševinami ni bilo signala. Natalya je vedela, da je poškodovana: noga ji je krvavela in ni je mogla premakniti, vendar zaradi adrenalina ni čutila bolečine. Pozneje je izvedela, da ji je »razneslo« enega izmed hrbteničnih vretenc in da ima zlomljeno nogo. Zaročenec Eugeniu si je zlomil vrat.

Zadnji del njunega avtomobila je zmečkal padajoči beton: če bi Natalyjin sin potoval z njima, ne bi preživel.

Reševalci so ju našli med reševanjem moškega, katerega kombi je visel z drugega dela mostu nad njima. Ko so ju izvlekli, sta bila pod ruševinami že štiri ure, gasilec pa je Natalyji obraz pokril z jakno, da ni videla opustošenja okoli sebe. Šele pozneje, ko je gledala televizijska poročila, se je zavedela razsežnosti tragedije - umrlo je 43 ljudi. Zadnji del njunega avtomobila je zmečkal padajoči beton. Če bi Natalyjin sin potoval z njima, ne bi preživel.

Natalya in Eugeniu sta se v bolnišnici odločila, da se bosta čim prej poročila - zaradi tragedije sta spoznala, da ne želita biti drug brez drugega. Zdravniki so se sprva bali, da Natalya ne bo več hodila, vendar lahko hodi, le da ji hoja povzroča malce težav. Bila je kozmetičarka, Eugeniu pa frizer - še vedno imata svoj salon, vendar zaradi poškodb Natalya ne more več opravljati svojega dela.

Zakonca sta po nesreči sprejela bolečo odločitev, da ne bosta poskušala zanositi, saj bi Natalya z veliko težavo skrbela za dojenčka.

Morala se je sprijazniti, da ni več ista kot prej: »Ko sva padala, je bil zvok okoli naju grozen. Zdaj ne prenesem nenadnih zvokov. Sanjam o stvareh, ki padajo. Obiskala sem psihologa, vendar ni ničesar ugotovil; vemo, kaj se je zgodilo in od kod izvira ta travma. Upam le, da jo bo moj um sčasoma predelal.«

FOTO: arhiv Družine

Z zaročencem sta si pred poroko želela otroka, po nesreči pa sta sprejela bolečo odločitev, da ne bosta poskušala zanositi, saj bi Natalya z veliko težavo skrbela za dojenčka. Natalya je tik pred poroko Eugeniu ponudila možnost, da odide, češ da si »kot mlad, lep moški gotovo ne želi invalidne, starejše žene«. Eugeniu ji je odvrnil: »Torej resnično ne razumeš, kaj dejansko čutim do tebe?«

Morda je bila nesreča znamenje, da materialne stvari niso pomembne. Pomembna je družina.

Kot pojasnjuje Natalya, je najboljša stvar, ki je izšla iz te tragedije, dejstvo, da veliko bolj ceni življenje. Pred tem sta se z možem osredinjala na služenje denarja. Ko sta bila na poti na počitnice v Provanso, je imela v kovčku lepa oblačila in čevlje, in vse to je bilo pozneje pokopano pod ruševinami: »Morda je bilo to znamenje, da te stvari niso pomembne. Pomembna je družina.«

Sojenje, na katerem naj bi ugotovili, kdo je bil odgovoren za nesrečo, se bo nadaljevalo v letošnjem septembru. Tam bo o svoji izkušnji spregovorila tudi Natalya. Želi si doseči pravico za družine žrtev, ki jih zdaj dobro pozna. Tudi če jim to ne bo vrnilo sina ali hčerke, jim bo morda prineslo nekaj zadovoljstva, da je bilo zadoščeno pravici: »Ne želimo, da bi bila ta tragedija pozabljena.«