Deseti dan bolezni je bila saturacija zelo slaba in pot je bila le ena: bolnišnica, covidni oddelek na DTS v Kliničnem centru. Veliko sem že slišala o teh »bolniških sobah«, ampak da so take v realnosti, si nisem niti predstavljala.

Reportažo z intenzivnega covidnega oddelka novomeške splošne bolnišnice preberite TUKAJ.

Odhajam bogatejša

Mojih 12 dni življenja na covidnem oddelku je zaznamovalo veliko stvari, nekatere bolj negativno, druge pa so dajale upanje, krepile vero, zaupanje, dajale moč in »rešetale smisel življenja«. Iz te preizkušnje, ki še traja, saj je zdravljenje res dolgotrajno, vendar računam, da je najhujši del za menoj, odhajam bogatejša, zato želim z vami deliti svetlo stran.

Podpora, molitev, pozitivne želje

Odhod od doma je bil res zelo hiter, nenaden, mož je ostal doma sam z najinimi tremi otroki, ki so še sorazmerno majhni. Že ob prvih pogovorih z medicinskim osebjem mi je bilo jasno, da prej kot v enem tednu ne bom doma. Ko sem prvi dan ostala »sama« na svoji bolniški postelji, sem kar nekaj prijateljev in domačih prosila, naj molijo za moje zdravje. Prvi dnevi bivanja so bili res težki. Stanje se štiri dni ni nič izboljšalo, vendar vere v to, da bom ozdravela, nikoli nisem izgubila. Podpora, molitev, pozitivne želje so se krepile, bila sem ganjena, še danes sem, ko pomislim, koliko ljudi me je spremljalo, spodbujalo, se me spomnilo. Svak je imel maše za moje zdravje, ljudje so opravljali devetdnevnico in ena molitvena skupina se je v petek (bil je ravno prvi petek) postila za moje zdravje. V soboto se je moje zdravje prvič izboljšalo, prvič so mi znižali količino dodanega kisika, ki je bila do takrat na maksimumu, ki ga dopušča navadni oddelek.

Pričevanje je bilo najprej objavljeno v Naši družini (49/2021).

Bolniško maziljenje

V nedeljo se stanje spet ni izboljšalo, tudi drugače je bil zelo težek dan. Kot »prikazen z neba« sem zagledala duhovnika. Dvignila sem roko, jaz bi tudi želela prejeti obhajilo. Prejela sem tudi bolniško maziljenje in počutila sem se pomirjeno, čutila sem mir, zaupanje in moč. Sam Bog ga je prinesel ravno v pravem trenutku. Prišel je še v ponedeljek in torek, moje zdravje se je izboljševalo in iz dneva v dan sem se počutila bistveno bolje.

Desna soseda

Ko je prišel tretjič, sem ga vprašala po svoji desni sosedi. Prišli sva isti dan, z istim rešilcem, druga za drugo. Njej se je zdravje zelo hitro začelo slabšati, želela sem, da bi tudi njej podelil zakramente. Na svoji mizici je imela podobico Marije Pomagaj, pa tudi iz njenih pogovorov sem slišala, da je verna. Duhovnik je predlagal, da to narediva kar takoj, če sem pripravljena z njim moliti. Gospa se je duhovnika zelo razveselila, visoko je dvignila roke, čeprav je bila vsa onemogla, njen obraz je sijal od veselja, in čeprav je težko jedla, je brez težav sprejela tudi obhajilo. Še danes zaradi tega čutim neskončen mir. Kot veliko milost vidim tudi to, da je s svojim odhodom v večnost počakala, dokler se jaz nisem poslovila od covidnega oddelka. Počivajte v miru, F. N., za vedno vas bom ohranila v spominu.

Bog povrni vsem za vse dobro, molitve, žrtve, dobre misli in želje za moje ozdravljenje. FOTO: Shutterstock

Velika podpora žensk

Med bivanjem v bolnišnici sem čutila tudi veliko podporo žensk: spodbujale smo se, se poslušale, opogumljale druga drugo. Z veliko hvaležnostjo se spominjam še posebej ene medicinske sestre, mamice štirih malih otrok, ki se tako predano razdaja za bolnike, vlila mi je veliko upanja, ko sem to zares potrebovala. Imela sem tudi čudovito levo sosedo, zelo mirno, optimistično, skromno in dobrovoljno gospo. Sploh ko se je stanje obema že izboljševalo, sva veliko klepetali, njeni otroci so moje starosti, in ko je odšla (nekaj dni pred menoj), me je objela in mi rekla: Ti si sedaj kot moja hči. Zares mi je bila za spodbudo in v oporo. Tako zelo smo se veselili tudi z vsakim, ki je odšel domov, saj je bil ozdravljen, Bogu hvala!

Močno potrjena moč molitve

Bolniška preizkušnja me še ni spremenila, za to bo potrebna še molitev, saj ljudje zelo hitro pademo v stare navade, stare znane tirnice, zagotovo pa je pustila velik pečat, dala spoznanja, dala velik premislek o bistvenem, pomembnem v življenju in znova močno potrdila moč molitve ter da pravi mir, moč in blagoslov prebivata v Bogu.

Bog povrni vsem za vse dobro, molitve, žrtve, dobre misli in želje za moje ozdravljenje.