To se je med drugim zgodilo med enim zgodnjih predavanj iz cerkvene zgodovine. Profesor nam je razlagal o prvih korakih Cerkve. Ko je prišel do vloge apostolov, je z mize vzel izdajo Nove zaveze in prebral odlomek o izbiri Matija za Judovega naslednika. Mene so pri tem odlomku navadno bolj pritegovale sočne podrobnosti o tem, kaj se je zgodilo Judu Iškarijotu, ki jih v evangelijih ni. Profesor pa nas je opozoril na to, da je moral novi apostol skupaj z drugimi postati priča Gospodovega vstajenja.

Mogoče sem to oznako tedaj razumel drugače kot danes. Predvsem še nisem vzpostavil neposredne povezave med osrednjo nalogo apostolov in svojim življenjem. Kot mlad navdušenec sem jemal oznanilo, da je Kristus vstal, kot neomajno gotovost. Če sem v razmišljanjih kakšnega sodobnega teologa prebral kaj o praznem grobu kot pobožni legendi, sem nejevoljno, a prepričano zamahnil z roko. Srečanja z izgubo res bližnjih ljudi so nekdanjo samozavest zamajala, hkrati pa so vprašanje o Odreše...