V resnici je dobro premišljevati o tem, medtem ko praznujemo veliko noč, kajti obstaja nekaj, »kar spremeni vse«, tudi to, kako se spoprijemamo s strašnimi dogodki, kot je pandemija. In to nekaj je Jezusovo vstajenje. Do tistega trenutka je zanimiv, vendar se še vedno nihče ne meni zanj. Še vedno je lahko velik zdravilec, učitelj in prerok. O njem si lahko ustvarimo mnenje. Lahko rečemo nekaj takega: »Lepo, da ti je všeč, a to je tvoja resnica.« Toda vstajenje se je zgodilo ali pa se ni. Bodisi je resnično bodisi lažno. Ne more biti oboje.

Jezusovo vstajenje je zgodovinsko dejstvo.  

Jezusovo vstajenje je zgodovinsko dejstvo. Glavni razlog, da sem katoliški kristjan, je ta, da je krščanstvo zakoreninjeno v zgodovini. Temelji na dejstvih, ne na filozofijah, mnenjih ali občutjih. Peter v enem od mašnih beril na velikonočno nedeljo izpove: »Mi smo priče vsemu, kar je [Jezus] storil« (Apd 10,39). Z drugimi apostoli trdi, da je živa priča. Pravzaprav nam nekateri biblicisti pripovedujejo, da prva krščanska veroizpoved, ki omenja Jezusovo vstajenje, sega v čas nekaj mesecev po prvi veliki noči. Ne nekaj desetletij ali stoletij po njej; kristjani so po nekaj mesecih izpovedovali, da je bil Jezus mrtev, zdaj pa je vstal.

Nepopolne, a vztrajne priče

A kdo so te priče, ti Jezusovi učenci? Nikakor niso bili popolni. Tomaž je dvomil, Jakob in Janez sta bila stremuška, Peter je Jezusa zatajil, drugi apostoli pa so ga zapustili. Marijo Magdaleno je nekoč obsedalo sedem demonov. Premišljujmo o tem – prva oseba, ki je srečala vstalega Gospoda, »apostolka vseh apostolov«, je bila nekoč obsedena ženska! Če bi bilo vstajenje zgolj zgodbica, ki bi si jo izmislili, ne bi trdili, da je bila prva priča ključnega dogodka ženska, kaj šele taka s preteklostjo, kakršna je bila Marijina. V času apostolov ženske niso imele ne vpliva ne oblasti ne moči. Zakaj bi si torej izmislili ta del? To bi povedali le, če se je zgodilo natanko tako! 

Če bi bilo vstajenje zgolj zgodbica, ki bi si jo izmislili, ne bi trdili, da je bila prva priča ključnega dogodka ženska, kaj šele taka s preteklostjo, kakršna je bila Marijina.

Veliki duhovniki v Matejevem evangeliju so rimskim vojakom, ki so stražili Jezusov grob, ukazali: »Recite: ‚Ponoči so prišli njegovi učenci in so ga ukradli‘« (prim. Mt 28,11–15). Če so si morali izmisliti tako zgodbico, to pomeni, da je bil grob v resnici prazen. Ni bilo trupla. Če je bil grob prazen, kako se je to zgodilo? Morda so učenci resnično ukradli Jezusovo telo. To je mogoče in razumljivo – če ne upoštevamo naslednjega: vstajenja. Vsi učenci, tudi tisti, ki so v petek pobegnili, so bili soglasni, enotni in neomajni glede osrednje resnice, da je bil Jezus mrtev in da je zdaj živ. To vero so izpovedovali, to dejstvo so izpovedovali. 

Toda apostoli so morda lagali. Pravzaprav obstaja sodobna različica tega. Morda ste slišali za Chucka Colsona, ki je delal za predsednika Richarda Nixona in je bil vpleten v afero Watergate. Colson je nekoč rekel, da je za vdor vedelo dvanajst zelo vplivnih in uspešnih mož, vendar so ga prikrili. Ko so začeli zasliševati ljudi, je teh dvanajst mož reklo drug drugemu: »Ne bomo se zlomili. Nikomur ne bomo povedali za to.« Toda po dobrih dveh tednih so priznali vsi do zadnjega. Colson je čez veliko let, potem ko je postal kristjan, povedal: »Marca 1973 sem spoznal, kako zanesljivi so bili apostoli, saj se niso zlomili.«

Izpovedovanje in vztrajnost

Eno je torej izpovedovati vero, nekaj drugega pa je vztrajati v njej. Apostolom je uspevalo oboje. Izpovedovali so dejstvo vstajenja, edino, kar vse spremeni. In kaj so dobili v zameno? Preganjanje, trpinčenje, celo mučeništvo. Vendar se niso zlomili. Neomajno so vztrajali do konca. 

Eno je torej izpovedovati vero, nekaj drugega pa je vztrajati v njej.

Tu zadeva za nas postane osebna. Kajti če je Jezus vstal od mrtvih, to ne spremeni le tega, kar delamo pri sveti maši na veliko noč. Ne spremeni le tega, kar počnemo vsako nedeljo zjutraj, temveč spremeni vse naše življenje. In to ni lahko. Zato je eno izpovedovati vero, nekaj drugega pa vztrajati v njej. Kajti prišel bo dan, ko si ne bomo želeli, da bi bilo Jezusovo vstajenje resnično, saj spremeni preveč! 

Delam s študenti, med katerimi jih je veliko odraščalo v katoliški družini. Nato pa pridejo v študentsko naselje in si mislijo: »Zdaj sem daleč od doma in imam priložnost, da živim, kakor sam hočem. Ni mi treba hoditi v cerkev, ni mi treba moliti, ni mi treba upoštevati vseh teh zapovedi.« V resnici pa govorijo: »Lahko živim, kakor da Jezusovo vstajenje ni resnično.« Vsi naletijo na razliko med izpovedovanjem vere in vztrajanjem v njej. 

Enako velja za tiste, ki smo v svetu. Trdo moramo delati in tudi doma nas čaka veliko dela. Odgovorni smo za marsikaj in nosimo ogromno bremen. In včasih rečemo: »Nočem, da mi Jezus tako močno spreminja življenje. Preveč dela imam.« Toda nekatere resnice zahtevajo nekaj od nas in vstajenje je ena izmed njih. Eno od teh dejstev. Edina stvar, ki vse spremeni.

Še vedno je res!

Tudi danes, v času, ko veliko ljudi trpi, so negotovi ali jih je strah, in ko mnogi trpijo zaradi izgube, je vstajenje še vedno resnično. Četudi smo izgubili službo, je vstajenje še vedno resnično. Čeprav smo osamljeni in sami, je vstajenje še vedno resnično. Čeravno smo bolni ali nam je umrl nekdo, ki ga imamo radi, je vstajenje še vedno resnično. In tako izpovedujemo to vero. In vztrajamo v njej. 

Tudi danes, v času, ko veliko ljudi trpi, so negotovi ali jih je strah, in ko mnogi trpijo zaradi izgube, je vstajenje še vedno resnično.

Apostoli, te prve priče, so vsi imeli možnost, da bi preklicali povedano, a nobeden od njih tega ni storil. Soglasno, enotno in neomajno so oznanjali in izpovedovali ter vztrajali v resnici Jezusovega vstajenja. In vsi so umrli. Pravzaprav so vsi do zadnjega umrli sami. Morda se prav zdaj počutimo osamljene, zapuščene, nerazumljene. In to zelo boli. A ravno zato izpovedujemo vero na velikonočno nedeljo – da bomo lahko vztrajali jutri.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (2/2024).