Med udeleženci romanja je bil tudi upokojeni beograjski nadškof Stanislav Hočevar. FOTO: arhiv Mira Šlibarja

Romanje smo začeli na Dobrovi in se nato z avtobusom odpeljali v Gorico v Italiji, kjer smo se na vlaku pridružili italijanskim romarjem iz treh škofij. Romanje je zelo praktično in skrbno organizirala organizacija UNITALSI.

Najmlajši udeleženec romanja, še ne štiriletni Jonatan. FOTO: arhiv Mira Šlibarja

Od 3-letnika do 89-letnice

Naša skupina je bila zelo raznolika – od 89-letne pogumne gospe do najmlajšega romarja, še ne štiriletnega Jonatana, ki je romal skupaj z mamico in babico. Vse nas je družila želja, da se srečamo z Brezmadežno, z Marijo v lurški votlini, in se z njeno pomočjo vrnemo domov, kot je rekel nadškof Stanislav, »razsvetljeni« in boljši.

Marija Pomagaj, razpoznavno znamenje slovenskih romarjev. FOTO: arhiv Mira Šlibarja

Sveto mesto na zemlji

Lurd je zares sveto mesto na zemlji. Mesto, kjer so nebeška vrata odprta … Marija, vsa lepa in Brezmadežna, je v tem kraju stopila na našo trdo zemljo, k nam, svojim otrokom … Da ne bi bili sami in žalostni! Da bi bolniki dobili vrelec upanja in zdravja, da bi grešniki spet našli svoje čisto srce, da bi obupani dobili upanje in neljubljeni začutili neizmerno Božjo ljubezen …

Romarji več generacij. FOTO: arhiv Mira Šlibarja

Bolniki so milost in blagoslov naše Cerkve

Lurd … Toliko vtisov imamo, vsak romar nosi celo knjigo spominov s seboj! Kajti moliti pred lurško votlino ali peti pri maši narodov ali pomagati bolnikom, da z vozičkom premolijo križev pot, je res milostno delo. Kot nikjer drugje sem doživela, da so bolniki vseh narodov, vseh bolezni in vseh stopenj pri Mariji preprosto – »carji«! V Lurdu imajo oni prva mesta, vse je prilagojeno njim, vsi jim želijo pomagati vsaj s kakšno vodo ali nasmehom, z molitvijo ali mahanjem v pozdrav! Tam doživiš, kako so bolniki milost in blagoslov naše Cerkve! Tam so oni v prvih vrstah okrog oltarja in mladi prostovoljci so jim nenehno na razpolago. Ja, tu se Cerkev izkaže kot velika sočutna mati, ki svoje najbolj uboge otroke najbolj ljubi …

Romala je tudi avtorica prispevka s. Emanuela Žerdin. FOTO: arhiv Mira Šlibarja

Marijini gostje

Romarji smo se ves čas našega bivanja v Lurdu res počutili kot Marijini gosti, kot tisti, za katere je Marija poskrbela za prav vse – od lepega in dobrega vremena do hotelov in prenočišč, do hrane in časa za osebno molitev. Imeli smo tudi angele varuhe – našo zdravnico, medicinsko sestro in ostale skrbne spremljevalke, ki so bile skoraj ves čas na nogah.

Votlina Marijinih prikazovanj. FOTO: arhiv Mira Šlibarja

Kitica lurške pesmi v slovenščini

Veliko je nepozabnih trenutkov, a eden najlepših je bil, ko smo pri večerni procesiji z lučkami slišali, kako se tudi v slovenščini poje ena kitica lurške pesmi – pela sta jo stalni diakon Branko in njegova žena Tadeja, a na koncu je vsem romarjem svečani blagoslov podelil naš nadškof Stanislav! Seveda smo bili neizmerni hvaležni tudi g. Miru, ker se je potrudil in nam izboril mašo v lurški votlini, zadnji dan ob šestih zjutraj! Vsi smo prišli in na oltar položili veliko kuverto z našimi prošnjami nebeški Materi Mariji – prosili smo za svoje osebne potrebe, za našo slovensko Cerkev, za škofe, duhovnike, redovnike, redovnice, laike, vernike, politike, prostovoljce, za mir ... In vse ljudi v naši domovini.

FOTO: arhiv Mira Šlibarja

Ljubezen, zaupanje in pogum

Ko smo se vrnili domov, smo prinesli s seboj veliko ljubezen Brezmadežne do našega naroda, veliko zaupanje vseh nas romarjev, da nas Gospod ne bo nikoli zapustil, in veliko vrečo poguma, da bomo svoje evangeljsko pričevanje živeli ponosno in z vsem srcem.

Najmlajši 3-letni Jonatan z redko boleznijo. FOTO: arhiv Mira Šlibarja

Iz zahval ene od romark

Naj iz zahval ene od romark prenesem le nekaj besed:

»… Pot z vlakom je bila daleč od enostavne, a skupaj z vami smo vsi zmogli. Tako na vlaku kot v Lurdu so nas bodrile vaše besede, vaša dejanja, vaš odnos do našega srčka, Jonatana. Do njega ste izkazali izjemen odnos, za kar so besede zahvale premalo. Na vsakem koraku ste bili pripravljeni pomagati, priskočili na pomoč in nam tako podarili del sebe in prispevali k temu, da je bilo za nas romanje posebno doživetje, ki se ga bomo še dolgo, dolgo spominjali. Izkazali ste se kot dobri ljudje in kristjani, vsa čast Vam. Naj Vas Bog in Gospa Lurška spremljata na vaših poteh življenja in upamo, srčno upamo, da se še kdaj vidimo, ker Vas že sedaj pogrešamo.«

Razpoznavno znamenje slovenskih romarjev. FOTO: arhiv Mira Šlibarja

Romarje je duhovno spremljal msgr. Stanislav Hočevar. FOTO: arhiv Mira Šlibarja