Nestrankarska prostovoljna skupina neodvisnih zdravnikov Zdravstvo.si, ki si prizadeva za javno zdravstvo v korist bolnika, je na ZZZS naslovila javno vprašanje: Ali naj bolnik brez dostopa do javnega zdravstva dobi povrnjene stroške zdravljenja pri slovenskem zasebnem zdravniku, kot to velja za zdravljenje v tujini?

Odgovor direktorice ZZZS

Na vprašanje je direktorica ZZZS Tatjana Mlakar odgovorila, da 254. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja ZZZS ne more ukiniti, ker da že zakon določa, da povračilo stroškov zdravljenja pri zasebniku ni mogoče, podlago za to tolmačenje pa vidi v 65. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.

Pravna analiza odgovora

V skupini Zdravstvo.si so analizirali, ali zakon res določa kaj (vsaj približno) takega. »63. člen določa, da se ZZZS, zdravstveni zavodi in ministrstvo vsako leto dogovorijo o programu storitev obveznega zavarovanja, opredelijo zmogljivosti, potrebne za njegovo izvajanje, in določijo obseg sredstev,« so zapisali v skupini.

Podlage za sklepanje pogodb z izvajalci zdravstvenih storitev

Na podlagi tega določijo vse podlage za sklepanje pogodb z izvajalci zdravstvenih storitev, ki »se sklenejo na podlagi 65. člena zakona, ko ZZZS objavi razpis in od izvajalcev prejme ponudbe za izvedbo programa. S pogodbo ZZZS in izvajalec določita vrste storitev, obseg, kakovost in roke za uresničevanje programa, pa tudi cene, način obračunavanja in plačevanja ter nadzor«.

Plačilo storitev poteka od ZZZS k izvajalcu

Na ta način se za leto vnaprej določijo pravna razmerja med ZZZS in izvajalci državnega zdravstva. Plačilo storitev na tej podlagi poteka od ZZZS k izvajalcu, ko bolnik s kartico izkaže, da je obvezno zdravstveno zavarovan, še pojasnjujejo v skupini Zdravstvo.si. Ali torej vse to pomeni, da zakon preprečuje povračilo (deleža) stroškov zdravljenja, če je pacient te storitve prejel pri izvajalcu, ki z ZZZS ni sklenil pogodbe o izvajanju programa zdravstvenih storitev? Ne.

Zakon ne določa ...

»Zakon ne določa, da sme ZZZS pogodbo skleniti le z javnimi zavodi in koncesionarji – sklene jo lahko tudi z zasebnimi izvajalci zdravstvenih storitev. Zakon tudi ne določa, da se v breme obveznega zavarovanja izvajajo le zdravstvene storitve, ki jih izvaja javni zavod ali koncesionar,« so prepričani v skupni Zdravstvo.si.

Pogodbe med dvema ne morejo imeti učinka na tretjega

»63. in 65. člen zakona sploh ne urejata položaja zavarovancev, njegovih pravic in obveznosti iz obveznega zavarovanja; namenjena sta le pogodbenim razmerjem med ZZZS in izvajalci zdravstvene dejavnosti. Pogodbe med ZZZS in izvajalci ne morejo vplivati na položaj zavarovanca, saj ta ni pogodbena stranka – pogodbe med dvema ne morejo imeti učinka na nekoga tretjega,« nadaljujejo.

Zakon ne določa, pri kom se sme zavarovana oseba zdraviti

In zaključijo, da zakon v nobeni od svojih določb ne določa, pri kom se sme zavarovana oseba zdraviti, pač pa določa le, da je na podlagi obveznega zavarovanja deležna plačila stroškov za zdravstvene storitve v celoti ali v deležu.

Pojasnjevalna določba?

»Direktorica ZZZS v zaključku svojega odgovora nevede razkrije, za kaj pravzaprav gre. 254. člen Pravil obveznega zavarovanja, ki bolnikovo svobodo izbire omeji na državnozdravstvene izvajalce (javne zavode in koncesionarje), razglasi za pojasnjevalno določbo. Šlo naj bi za pojasnilo tega, kar je v bistvenem določeno že v 65. členi ZZVZZ. A tam to sploh ni določeno. Do takega razumevanja zakona je mogoče priti le z veliko arbitrarne kreativnosti in domišljije.

Eden velikih grobarjev slovenskega javnega zdravstva

Zato pojasnjevalna določba ni to, za kar jo je označila direktorica. Gre namreč za neustavno, nezakonito in aktivistično omejevanje ustavne pravice do zdravstvenega varstva (51. člen Ustave), ki jo že vrsto let izvaja ZZZS. Zato smemo mirne duše ZZZS razglasiti za enega od velikih grobarjev slovenskega javnega zdravstva v pravem pomenu te besede,« analizo končajo v skupini Zdravstvo.si.