Ivo Žajdela, Miki Muster, Jože Bartolj. Foto: Matic Štojs

Kot smo že poročali, je naš sodelavec, Ivo Žajdela, prejel častno priznanje Boruta Meška. Povprašali smo ga, kaj mu izkazana čast pomeni.

»Podelitev novinarskega priznanja pomeni, da nekdo ceni moje delo, ki se je večinoma tikalo raziskovanja naše nedavne zgodovine. To delo je bilo pogosto takšno, da sem se pri njem srečeval z dvoje vrste problemov. Najprej sem težko prišel do informatorjev (ljudi z hudimi zgodbami), potem pa sem svoje članke velikokrat tudi težko kje objavil. Uredniki namreč neradi 'vznemirjajo' svoje bralce s takšnimi zgodbami.

Kljub temu mi je uspelo raziskati veliko zgodb in širiti ljudem znanje o zločinih in zločincih, ki so (in kakšen še) živeli med nami. Neraziskanega je še veliko. Kot tudi problemov danes. Zato je dela več kot dovolj. Pri bralcih pa si želim potrpljenje, saj je treba pisati tudi o tisti naravi človeka, s katero se človeštvo že od nekdaj spopada.«

Ivo Žajdela se ukvarja z odkrivanjem sramot in civilizacijske izvrženosti totalitarnega režima, so poudarili pri Združenju novinarjev in publicistov ob podelitvi častnega priznanja Boruta Meška. "Zaznamovan že v sredi osemdesetih let z razkritji brezen Kočevskega roga se je kot eden prvih posameznikov lotil odkrivanja sledi revolucije: zanje je kmalu spoznal, da vodijo v prav vse kraje domovine, da smo Slovenci narod, ki je preživel strahoten zločin," so zapisali v obrazložitvi. Srečanje s celostno transverzalo spomenikov nasilja je bilo zanj "nekaj čisto drugega, novega, skrajno pretresljivega. Kar nekaj časa je trajalo, da mi je nekdo povedal, da se to ni dogajalo le v Rogu, temveč tudi na Štajerskem, na območju Maribora, v Tezenskem gozdu. Tako sem prišel v stik z nekim domačinom, ki mi je dejal, da je bil mobiliziran maja leta 1945, torej po koncu vojne, v Knoj, in da je bil stražar na tovornjaku, s katerim so vozili hrvaške ujetnike iz Maribora v Tezenski gozd. Ob neki priložnosti se je približal kraju pobojev, kjer sicer ne bi smel biti, in takrat je pred seboj zagledal enega izmed svojih nadrejenih oficirjev. Ta ga je osorno pogledal in vprašal, kaj išče tam, saj bi moral biti drugje. Tako mu je uspelo videti skladovnice uniform, slišal je tudi streljanje. Povedal mi je, da je v trenutku vedel, zakaj gre. Prizor z oficirjem ga je tako prestrašil, da so mu v kratkem času posiveli lasje". Ivo Žajdela je eden izmed prvih, ki se je sredi osemdesetih let lotil razkritja brezen Kočevskega roga in odkrivanja sledi revolucije. V treh desetletjih je v pričevanjskem opusu nastalo stotine raziskovalnih enot, so med drugim zapisali v obrazložitvi. "To jemljem kot priznanje delu, ki ni bilo vedno lahko," je dejal po podelitvi in pojasnil, da so bili začetki težki, saj se je o dogajanju med totalitarnim režimom v osemdesetih letih vedelo bolj malo. Zdaj pa je delo lažje, o tem je bilo namreč napisanih že veliko knjig in člankov.

Zaradi svojega dela pa je imel tudi težav "Junija 1990 sem se zaposlil pri tedanjem časopisu Demokracija, ki pa je januarja 1991 nehal izhajati. Spomladi isto leto sem začel izdajati časopis Novo Jutro (štirinajstdnevnik), ki je bil specializiran za razkrivanje do takrat zamolčane zgodovine, vendar je izšlo samo sedem številk. Skoraj celo leto 1991 sem bil brezposeln. Januarja 1992 sem se zaposlil pri časniku Slovenec, kjer sem bil kot novinar zaposlen do junija 1996. Od junija 1996 do maja 2004 sem bil brezposeln, vendar zame primerne službe – v precejšnji meri zaradi mojega angažiranja pri razkrivanju polpretekle zgodovine – ni bilo".