Grozot »kristalne noči« se živo spominja 99-letni Walter Bingham, britansko-izraelski časnikar, pilot in igralec, ki je preživel holokavst. Pri skoraj 100 letih velja za najstarejšega še pišočega časnikarja, kot igralec pa je nastopil v dveh filmih o mladem čarovniku Harryju Potterju.

Walter se je rodil kot Wolfgang Billig 5. januarja 1924 v nemškem Karlsruheju, v verni judovski družini. Starša sta se v Nemčijo priselila s Poljske in sta bila pozneje izgnana kot poljska Juda. Deček je ostal v Nemčiji, ker takrat ni živel pri starših, temveč je obiskoval judovsko šolo v Mannheimu. 14-leten je bil priča dogodkom »kristalne noči«. Holokavst je preživel, ker je bil leta 1939 z okoli 10.000 drugimi judovskimi otroki prepeljan v Veliko Britanijo, kjer je živel v judovski skupnosti.

Spomini …

V obširnem prispevku za britanski The Telegraph Walter pripoveduje, kako ga strah, ki ga Judje danes občutijo v Veliki Britaniji, močno spominja na dogajanje v Nemčiji leta 1938. Pred 85. obletnico »kristalne noči« je skupaj s časnikarko Roso Silverman obiskal svoje rojstno mesto na jugu Nemčije, ki ga je bil prisiljen zapustiti v rosni starosti 15 let.

Walter o svoji izkušnji judovskega dečka, ki je bil med nacističnim poskusom iztrebljanja vseh evropskih Judov na pragu polnoletnosti, pripoveduje z neizprosno stvarnostjo.

»Izlet« v Nemčijo je pripravila človekoljubna organizacija za osveščanje o holokavstu, »International March of the Living«, z namenom, da peščica še živih nekdanjih judovskih otrok še enkrat prepotuje »svojo pot na varno« in tako »sklene življenjski krog«. Glede na njihovo starost takšni »izleti« kmalu ne bodo več mogoči.

Kot piše Silvermanova, je Walter, danes že praded, pri svojih letih bistrejši in bolj energičen kot mnogi četrt stoletja mlajši moški. O svoji izkušnji judovskega dečka, ki je bil med nacističnim poskusom iztrebljanja vseh evropskih Judov na pragu polnoletnosti, pripoveduje z neizprosno stvarnostjo. Ob obisku rojstnega kraja, več kot osem desetletij po begu, so ga navdajali »zelo mešani občutki«. Zanj in za druge preživele so tamkajšnje ulice kljub današnjim sodobnim trgovinam in restavracijam ostale zaznamovane z grozljivimi spomini.

»Počasno dušenje«

Edinec Walter je bil star devet let, ko so leta 1933 prišli na oblast nacisti. Spominja se, da je bil tistega leta priča sežiganju knjig v krajevnem parku, in z balkona svojega stanovanja je opazoval, kako se je Hitler sam nekajkrat peljal mimo in dvigal roko v nacistični pozdrav. Vendar je bil takrat še premlad, da bi razumel posledice takšnega početja.

Leta 1933 je judovska skupnost v mestu štela skoraj 3.200 oseb. Antisemitizem se je tam okrepil po prvi svetovni vojni, vendar so nacisti postopoma še bolj zatrli judovsko skupnost v Karlsruheju, »kot počasno dušenje«. V nekaterih delih mesta so brazgotine še vedno vidne: na mestu, kjer je nekoč stala sinagoga, uničena v »kristalni noči«, je danes prazno zemljišče.

Walter se je izognil deportaciji, ker je bil takrat v šoli, mati pa ga je prek telefona opozorila, naj ne hodi domov.

Stanovanjskega bloka, v katerem je živel v Karlsruheju, ni več: na njegovem mestu stoji pusta betonska stavba z imenom nemške verige trgovin z elektroniko. Edini vidni namig na preteklost je majhna bronasta plošča na tleh, v spomin na Binghamovega očeta. Na plošči je zapis v nemškem jeziku: »Tu je živel Sigmund Billig«, predstavlja pa eno od več deset tisoč obeležij, ki označujejo kraje, od koder so bili evropski Judje iztrgani in umorjeni - kot trajen spomin, vgrajen v mestno pokrajino.

Walterjev oče je po deportaciji leta 1939 pristal v varšavskem getu, kjer je umrl okoli leta 1941. Kaj se je dogajalo vmes, družina ne ve; njegovi potomci ne vedo, kdaj natančno je umrl. Walter se je izognil deportaciji, ker je bil takrat v šoli, mati pa ga je prek telefona opozorila, naj ne hodi domov. Walterjeva hči Sonja Kent pripoveduje, da njenega očeta še vedno muči »krivda preživelega«.

Travma skozi generacije

Po »kristalni noči« je namreč britanska vlada, zgrožena nad brutalnostjo pogroma, privolila, da bo v okviru programa »Kindertransport« dovolila vstop judovskim begunskim otrokom brez spremstva, čeprav so morali pripotovati na Otok brez staršev. Walter se je od matere Sofi, gospodinje, poslovil 25. julija 1939 na železniški postaji v Karlsruheju.

Prvih let bivanja v Veliki Britaniji se Walter spominja z žalostnimi občutki, saj večina otrok ni vedela, kaj se je zgodilo z njihovimi starši. Glede spominov na tisti čas je zelo previden: ne pretirava in pazi, da ne pripoveduje zgodb, ki se jih osebno ne spominja. Govori le o tem, kar je čutil, videl in vedel sam. Takšna vestnost je zelo pomembna, saj se približujemo času, ko se ne bomo mogli več učiti iz neposrednih, živih pričevanj o holokavstu - večina preživelih je že pokojna, ostala so le njihova zapisana in posneta pričevanja.

Walter je ponosen na svoj Guinnessov rekord najstarejšega časnikarja (kar je dosegel v starosti 97 let in 90 dni).

Vendar pa travma ne umre s tistimi, ki so jo doživeli: Walterjeva hči Sonja Kent v sebi nosi jezo zaradi tega, kar so doživeli njeni starši in stari starši, in zdi se, da leta njenih občutkov niso ublažila. »Svet mora videti, kaj v resnici pomeni 'nikoli več',« je odločna.

Walter je po vojni postal časnikar, pisal je za judovski časnik in različne revije v Londonu ter delal na radiu. Svoj časnikarski zaslužek je dopolnjeval s filmskimi vlogami brez besedil, dvakrat je prevzel vlogo čarovnika v filmih o Harryju Potterju in nastopil v številnih kratkih filmih. Še danes redno sodeluje pri časniku za novice v Izraelu, kamor se je pri 80 letih preselil iz severnega Londona, in vodi radijsko oddajo. Ponosen je na svoj Guinnessov rekord najstarejšega voditelja radijske pogovorne oddaje in najstarejšega časnikarja (kar je dosegel v starosti 97 let in 90 dni).

Vzporednice z zgodovinskimi dogodki

Ko je v rojstnem Karlsruheju znova stopal po svojih otroških poteh, je bil vesel priložnosti, da ljudem pove, zakaj je tukaj: »nikoli več« zahteva popolno razumevanje, kaj se je sploh dogajalo. Rojstni kraj je obiskal le tri dni po tem, ko je Hamas 7. oktobra v Izraelu pobil več kot 1.400 judovskih moških, žensk in otrok, kar velja za najbolj smrtonosen napad na Jude po holokavstu. Antisemitizem v Evropi odtlej narašča in Walter opaža številne vzporednice z zgodovinskimi dogodki.

»Zdaj živimo v letu 1938,« pravi. »Takrat smo se morali v Nemčiji držati v ozadju, saj smo se bali, da nas bodo prepoznali ali napadli. Nacisti so lovili Jude. Kaj se je zgodilo 7. oktobra? Lovili so Jude in zdaj se morajo Judje v Evropi dobesedno potuhniti. Zgodovina se ponavlja.«

Walter prav tako ne dvomi o pomenu spornih besed, ki jih ljudje skandirajo na tedenskih propalestinskih protestih na britanskih ulicah: »‘From the river to the sea’ [od reke do morja, op. prev.] pomeni uničenje Judov. »Tega preprosto ne razumejo.«

Ali je bila to Walterjeva zadnja vrnitev domov? »Morda,« odvrne v pogovoru z Roso Silverman. »Star sem že …« Toda pri človeku, ki je svoj 95. rojstni dan praznoval s skokom s padalom, ne gre izključiti ničesar.