Gerry Shigouz prihaja iz rezervata Tootinaowaziibeeng v kanadski provinci Manitoba, kjer danes živi okoli 1.600 pripadnikov njenega ljudstva. Predstavnica Prvih narodov je v Alberto pripotovala z namenom, da se udeleži srečanja s papežem Frančiškom v Maskwacisu. Kot je pojasnila v pogovoru za spletni portal Vatican News, udeležba na srečanju svetega očeta s kanadskimi staroselci zanjo ni bila preprosta:

»Danes občutim precejšnjo tesnobo, ker sem tukaj. Toda sem tu in pričakujem opravičilo - upam, da ne le za besede, temveč tudi za dejanja. Želim si iskrenega in resnicoljubnega opravičila ter prevzem odgovornosti za vso storjeno škodo in povzročene krivice.«

George nikoli ni mogel spregovoriti o svoji zgodbi.

Bratje in sestre, ločeni od staršev

Staroselka srednjih let pojasnjuje, da je kot deklica v letih med 1962 in 1971 obiskovala internatsko šolo Muscoweguan v Lestocku v pokrajini Saskatchewan, kamor so odpeljali tudi njene brate in sestre. »Moj brat George je šolo obiskoval enajst let, moja sestra Darlene deset let, mlajša sestra Connie pa šest let,« tako Gerry.

Izkušnja, ki so jo tam doživeli brat in sestre, je zaznamovala vso družino, opisuje predstavnica Prvih narodov. Danes čuti dolžnost, predvsem do svojih bližnjih, da opozori na to krivico. Zato je prišla v Maskwacis:

»Danes sem tukaj, da bi branila svojega brata Georgea. George nikoli ni mogel deliti svoje zgodbe. Nikoli ni postal oče. Šole ni končal, ker je v internatu doživel toliko travm.« Prišla je tudi v imenu svojih staršev, je pojasnila Gerry, »za svojo mamo in očeta, ker so jima ugrabili otroke. Tukaj sem zanje.«

V šolah zelo malo govorijo o dogajanju v internatih za otroke staroselcev.

Razbrazdano življenje

Sama je šele desetletja pozneje, leta 2010, počasi začela govoriti o trpljenju, ki ga je s sorojenci doživljala v šoli. Istega leta je prekinila svoje odnose s Cerkvijo. Ko je prekinila molk, je svojo zgodbo začela deliti z drugimi gojenci internatskih šol in o njej poročati na kanadskih vzgojno-izobraževalnih ustanovah.

»Svojo zgodbo sem doslej predstavila približno 15.000 učencem, od osnovne šole do univerze. Svojo zgodbo delim, ker mi je pomembno, da resnica o naši zgodovini in o tem, kaj se je zgodilo, pride na dan, da bi ljudje vedeli,« je pojasnila staroselka. »Ker o tem v šolah zelo malo govorijo,« je dodala.

Gerry je pozorno spremljala obisk delegacije staroselcev, ki so v letošnjem februarju v Vatikanu obiskali papeža Frančiška in ga povabili v Kanado. Pravi, da o več sto otroških truplih, ki so jih doslej našli na območju kanadskih internatskih šol, v Vatikanu niso govorili. Kljub temu je papež Frančišek od delegacije med obiskom v Vatikanu prejel par otroških mokasinov, ki simbolno predstavljajo trpljenje staroselskih otrok. Papež je te mokasine vrnil minuli ponedeljek v Maskwacisu - v spomin na »vse tiste, ki se žal niso vrnili domov iz internatskih šol«, ter spregovoril o »bolečini, ogorčenju in sramu«.

Svet mora vedeti, kaj se je dogajalo.

Zavedanje in žalovanje

»Svet mora vedeti, kaj se je dogajalo,« poudarja predstavnica Prvih narodov Gerry Shigouz: »Želim, da ljudje vedo, da žalujejo. Mi žalujemo za temi otroki, hudo nam je za vse, ki se nikoli niso vrnili domov.«

Internatska šola Muscowequan je delovala od leta 1889 do leta 1997, do leta 1969 pa je bila pod upravo Cerkve. Zavod za prevzgojo je bil do leta 1895 v rezervatu Muscowequan, nato pa so ga s podporo zvezne vlade iz rezervata preselili v Lestock v provinci Saskatchewan. Preživeli še danes poročajo o travmatičnih izkušnjah nasilja in različnih oblikah zlorabe.