Na novinarski konferenci so predstavili zgodovinske knjige, ki so z letnico 2022 izšle pri Slovenski matici. Akademikinja ddr. Marija Stanonik je govorila o zbirki medvojne poezije »pozabljenih«, večinoma ubitih avtorjev na »drugi strani vojne vihre«, natančneje, na strani protirevolucije (domobranstva), ki jo je izbrala in uredila pod naslovom Brez križa in imena.

Anja Božič kot prevajalka in avtorica spremne besede ter dr. Brane Senegačnik kot urednik in prevajalec sta predstavila slovenski izbor Petrarcovih pisemskih dialogov z antičnimi veličinami pod naslovom Pisma v antiko.

Dr. David Movrin je kot urednik povzel prvi zvezek slovenskega prevoda zgodovine Rima Od ustanovitve mesta Tita Livija, ki ga je pred smrtjo prevedel ugledni akademik, nekdanji predsednik Slovenske matice dr. Primož Simoniti. Gre za izjemno pomemben prevod, ki se ga skozi desetletja zaradi obširnosti niso upali lotiti. Sledili bosta še dve knjigi.

Dr. Marko Štuhec je predstavil prvi slovenski prevod Zgodovine Španije. Dogodek je vodila pomočnica tajnice-urednice Slovenske matice Zarika Snoj Verbovšek.

Knjigo Španska zgodovina je prevedel Ferdinand Miklavc

V zbirki Zgodovina držav in narodov je Slovenska matica izdala prevod (delo Ferdinanda Miklavca) knjige Španska zgodovina, ki so jo napisali Julio Valdeon, Joseph Perez in Santos Julia, urednika zbirke sta Peter Vodopivec in Peter Štih.

Pregled zgodovine Španije od prazgodovinskih kultur do drugega desetletja 21. stoletja je namenjen najširšemu krogu bralcev, saj ima uvodoma obsežno zgodovinsko kronologijo, ki bralcu olajšuje časovno orientacijo. Trije avtorji, vsi ugledni strokovnjaki za področja, ki jih obravnavajo, v zelo preglednih poglavjih predstavljajo posamezna obdobja španske zgodovine tako s političnega kot socialnega, gospodarskega in kulturnega zornega kota. Sintetičnega pregleda španske zgodovine v slovenskem jeziku doslej še nismo imeli, zato se zdi posebej pomembno, da je knjiga napisana uravnoteženo in posebej opozarja tudi na notranje razlike v Španiji, med drugim posebnosti v razvoju Katalonije, Baskije in Galicije. Posebno pozornost so namenili tudi zgodovini 20. stoletja, španski državljanski vojni, Francovemu režimu in političnemu razvoju po Francu. Knjiga uživa v Španiji ugled ene najboljših sintez španske zgodovine in je doživela več ponatisov.

Marija Stanonik s knjigo Brez križa in imena. FOTO: Ivo Žajdela

Slovensko pesništvo »na drugi strani« med drugo svetovno vojno in po njej

Marija Stanonik je avtorica knjige Brez križa in imena. Slovensko pesništvo na drugi strani med drugo svetovno vojno in po njej. Antologija je nastala v želji po enakovredni obdelavi pesnjenja »z druge strani«, tj. pesmi avtorjev, ki se v diferenciaciji Slovencev med drugo svetovno vojno na slovenskih tleh niso pridružili komunistični strani oziroma njeni nasilni revoluciji.

Urednica ddr. Stanonik je v preteklosti sodelovala pri sistematični obdelavi slovenskega NOB pesništva 1941–1945, pesmih slovenskih vojakov, ki so bili prisilno mobilizirani v nemško vojsko, slovenskega odporniškega pesnjenja pod italijanskim fašizmom, razčlenila je tudi diferenciacijo različnih taborov v slovenskem pesnjenju med drugo svetovno vojno. S to knjigo pa je stroki in najširši javnosti na voljo célostna predstavitev (večinoma) medvojnega pesemskega ustvarjanja »na drugi strani« z vsem znanstvenim aparatom. Delo pomembno prispeva k razumevanju naše preteklosti v težkem vojnem in povojnem času, saj imajo pesmi pred drugimi dokumenti to prednost, da je vanje zajeto doživljanje in čustvovanje zamrznjeno. Tako ostane v nepotvorjeni obliki ohranjeno za prihajajoče generacije.

Stanonikova je na predstavitvi izpostavila pesnika Antona Seliškarja, ki je zanjo odkritje zelo kakovostnega, a neznanega pesnika, ki bi si zaslužil pesniško zbirko.

David Movrin s knjigo Tita Livija Od ustanovitve mesta. FOTO: Ivo Žajdela

Tit Livij – temeljni vir za poznavanje rimske zgodovine

Slovenska matica je izdala izjemno pomembni prevod Tita Livija Od ustanovitve mesta (prvi zvezek), ki ga je naredil pokojni dr. Primož Simoniti.

Prevod obsega prvih pet knjig Livijeve obsežne zgodovine Rima Ab urbe condita, ki je temeljni vir za poznavanje rimske zgodovine. Ko se je Primož Simoniti lotil prevajanja Livija, je imel v mislih vse bolj bolečo belo liso slovenske prevodne literature s področja antičnega zgodovinopisja.

Prva peterica knjig, ki jih je Simoniti uspel prevesti, vsebuje nemara najzanimivejši del Livijevega opusa. V njih je namreč zajeta mitična predzgodovina in prihod Trojancev v Italijo; ustanovitev Rima z Romulom in Remom; vladavina rimskih kraljev; prehod iz monarhije v republiko ter zgodovina republike vse do galskega vdora leta 390 pr. Kr., z imeni, pomembnimi tudi za kulturno in literarno zgodovino, kot so Brut, Horacij Kokles, Apij Klavdij, Koriolan in Cincinat.

Simonitijev prevod je mojstrski, izdajo pa dopolnjuje še aparat – indeksi, komentarji, preglednice, zemljevidi in spremna beseda, torej pripomočki, ki besedilo odklenejo bralcem in s katerimi so opremljeni standardni prevodi v tujih jezikih. Natis prevoda je tudi dostojen poklon Slovenske matice njenemu nekdanjemu uglednemu predsedniku.

Anja Božič in Brane Senegačnik s knjigo Francesca Petrarca Pisma v antiko. FOTO: Ivo Žajdela

Francesco Petrarca: Pisma v antiko

Slovenska matica je v zbirki Prevodi iz svetovne književnosti izdala prevod dela Francesca Petrarca Pisma v antiko, ki sta ga opravila Anja Božič in Brane Senegačnik, spremno besedo je napisala Anja Božič.

Čeprav Francesco Petrarca danes slovi predvsem kot mojster sonetizma, so mu v njegovi dobi slavo in ugled prinesla zlasti številna latinska dela, zaradi svojih prizadevanj za obujanje književnosti klasične antike pa velja za očeta humanizma. Sredi obsežnega in zvrstno raznolikega opusa v latinščini so še zlasti pomembna njegova pisma, s katerimi se Petrarca postavlja ob bok svojim antičnim vzornikom ter oblikuje svoj literarni portret kronanega latinskega pesnika. Pričujoči prevod prinaša izbor pisem iz njegove prve pisemske zbirke Pisma o osebnih zadevah (Epistolae Familiares), ki jo je sam slikovito opisal kot »tkanino raznobarvnih niti« ali »odraz moje duše in podoba mojega značaja«.

Čeprav se njihova tematika preliva prek različnih sfer bivanja in delovanja, pa jih vsa nezgrešljivo povezujejo Petrarcove predstave o antičnem svetu. Književnosti tega sveta Petrarca priznava dolg in ji pripisuje presežnost, z njenimi ključnimi ustvarjalci pa se zapleta v literarne dialoge, kot bi bili prijatelji iz njegove sodobnosti. Pri tem pa jih nikakor ne idealizira: nasprotno, kolikor jih občuduje, tako tudi graja njihove moralne spodrsljaje, jim očita razhajanja z lastnimi nauki, včasih pa celo literarne preference – ter jih tako prikazuje v človeški nepopolnosti. Piše jim kot živim znancem, z enega brega na drugi breg sveta.

Brane Senegačnik in Anja Božič med predstavitvijo dela Francesca Petrarca Pisma v antiko. FOTO: Ivo Žajdela