Ob tem se je eden od govorcev na okrogli mizi, dr. Žiga Turk, pošalil, da bi v več kot desetkrat večji Ljubljani na podobnem dogodku le stežka zbrali tako številčno občinstvo. Ob njem sta v pogovoru z moderatorko Darijo Jamnik iz Prosvetnega društva Sotočje in s publiko sodelovala še upokojeni nadškof msgr. Stanislav Hočevar in klaretinec p. mag. Branko Cestnik.

Polna dvorana Kulturnega doma Sv. Duh pri Škofji Loki. FOTO: Marjan Koplan

Če vera ni javna ...

Profesor, publicist in družbeni analitik dr. Žiga Turk je opozoril, da ne smemo živeti v iluziji, da bo krščanstvo – in z njim zahodna civilizacija, kultura in vrednote – preživelo kar samo od sebe in zgolj zato, »ker imamo nekje Boga, Kristusa«. Po njegovem se izkaže, da če vera ni javna in nima javne podpore s strani družbe, je v veliki nevarnosti, da izgine.

Ne dovoliti privatizacije vere

»Ključno je, da ne dovolimo, da bi vero, krščanstvo, kristjane postavili za zasebno zadevo, ki se jo lahko greste doma, za zidovi hiše. Treba se je boriti, da je to javna zadeva. Vera ima pomembno družbeno vlogo pri oblikovanju skupnosti, ki naj bi funkcionirala, delala skupaj, sodelovala, v kateri naj bi ljudje drug drugega podpirali. Ko vera izginja iz javnega življenja, prihaja ves zahod v situacijo, v kakršni še nobena družba ni bila,« je poudaril Turk.

Dr. Žiga Turk. FOTO: Uroš Veber

Ni drugih kakor mi!

In nadaljeval, da ne poznamo nobene civilizacije, ki ne bi obstajala ob zavedanju, da obstaja nekje nekaj večjega od nje, da obstajajo pravila in zaveze, ki jih ne morejo kar v vsakem trenutku z večino glasov spremeniti ali preglasovati. »In ni drugih, ki bodo prisotnost vere v javnosti vzdrževali, kot smo mi!« je bil jasen dr. Žiga Turk.

Potreben je pogum

Ljudje že po naravi želimo pripadati, zelo težko je biti zunaj tega in zato nekaj posebnega – enako je z vero, je prepričan. Kajti če je splošna kultura ali splošno stanje sovražno, brezversko, če kot veren veljaš za čudaka, se odrasli skušajo splošnemu mnenju pač prikloniti. Kar danes potrebujemo, je pogum, je podčrtal Turk in ponovil besede Janeza Pavla II. Poljakom: ne se bat'!

Sodelujoči: p. mag. Branko Cestnik, msgr. Stanislav Hočevar in dr. Žiga Turk. FOTO: Uroš Veber

Marsikdo se spet boji

Spomnil je na trenutek svobode tudi v Sloveniji v 90. letih in kmalu po prelomu tisočletja, ko »smo mislili, da lahko rečemo, kar hočemo. Jaz se nisem bal politično opredeliti, mislil sem si, da mi nihče več v službi ne more delati težav, če se bom. Zdaj tega ne morem več vzeti nazaj, vse povem zelo naravnost, edino, kar me zaboli, je, ko sem napačno interpretiran, ko mi podtaknejo nekaj, česar v resnici nisem rekel, in me skušajo s tem umazati. Danes pa opažam pri marsikom, da se spet boji in da je situacija spet takšna, kakršna je bila v prejšnjem sistemu.«

Ne oznanjamo najprej z besedami

Upokojeni beograjski nadškof msgr. Stanislav Hočevar je izpostavil, da kristjani ne oznanjamo najprej z besedami, marveč s tem, kar smo; zato tudi vera po njegovem zdaleč presega različne sicer zelo pomembne vidike – sociološke, psihološke … Vera je vendarle neka notranja moč, je poudaril nadškof in opozoril, da ne smemo imeti nikdar občutka manjvrednosti, ker smo kristjani.

Simbolna darilca za govorce. FOTO: Marjan Koplan

Če smo enodušni, smo trdni

»Tudi v Srbijo sem odšel le z enim načrtom: da bom pričeval, da ima Bog vse ljudi rad enako – Srbe ali Hrvate, pravoslavne ali katoličane … Danes je zlasti treba s svojim življenjem izžarevati gotovost, da Bog obstaja. Če bomo slovenski kristjani tako enodušni, smo trdni. Če pa ne bomo enodušni, ne bomo trdni,« je dejal nadškof Hočevar.

Želi si večje solidarnosti

Želi si, da bi bili slovenski kristjani bolj solidarni med seboj, saj da smo še preveč vrtičkarji. »Tudi naša zgodovina nas je razdrobila, zdaj pa je nastopil čas, da se notranje povežemo, da smo med seboj zelo solidarni, in kolikor bolj bo med nami povezanost, bomo tudi zaslutili in videli, kaj je treba storiti za prihodnost,« je pojasnil upokojeni beograjski nadškof.

Upokojeni beograjski nadškof msgr. Stanislav Hočevar. FOTO: Uroš Veber

Vera je nujno občestvena

Poudaril je, da če pravi, da mora biti vera osebna, to ne pomeni individualistična, kajti vera je nujno občestvena. Če bomo živeli osebno vero, bomo nujno iskali občestvo. Ni pa se nam treba bati, opogumlja Hočevar, če nam trenutno – vsaj navidezno – ne gre dobro, saj je to priložnost, da bolj razmišljamo in da vsi skupaj iščemo.

Nismo še našli mesta v cerkvi za vse

Pa prenašanje vere na mlade? »Pomembno je, da se birmanci pred birmo čim bolj organsko vključijo v občestvo. Vsakdo mora imeti mesto, vlogo, delo in čutiti, da je pomemben, vključen, zaželen, da brez njega občestvo ne bo moglo delovati. Nismo še našli mesta v cerkvi za vse, zlasti ne za otroke mlade. Danes je bolj pomembno, da kristjani ostanemo kvas, sol in luč, kakor da bi želeli samo, da bi vsi hodili v cerkev. To nas ne bo reševalo, pač pa, če bomo v testu družbe mi prava sol in pravi kvas.«

Okrogla miza je pritegnila veliko pozornost. FOTO: Uroš Veber

Učlovečenje, trpljenje, vstajenje

Klaretinec, publicist in avtor več knjig p. mag. Branko Cestnik pa je izpostavil, da so učlovečenje, trpljenje (s smislom) in vstajenje tri dimenzije, ki jih nosimo kristjani v sebi in nas definirajo tudi v odnosu do sveta in družbe, medtem ko druge religije tega ne ponujajo, ne dajejo in ne razodevajo na tako ultimativen način kot krščanstvo.

Drža poguma

»Pred družbenimi nasprotovanji se kot kristjan ne smeš umakniti, pobegniti, temveč pogledati v oči. Če se ne ukloniš, te začne nasprotnik spoštovati – s tem si naredil dobro zanj, zase in za družbo. To je drža poguma. Imamo štiri klasične kreposti: modrost, pogum, pravičnost in zmernost. Aristotel je zapisal, da je prva pogum,« je pojasnil Cestnik.

p. Branko Cestnik. FOTO: Uroš Veber

Tiho bodi, glavo dol in si misli svoje!

Kajti ne pomaga ti modrost, če si ne upaš povedati na glas; ne pomaga ti pravičnost, če si je na upaš uveljaviti. Pogum je torej po njegovem krepost, ki jo mora tudi slovenski kristjan še bolj odkriti, kajti še preveč primerov kristjanov imamo, ki pred (para)državno avtoriteto kar sklonijo v glavo. Tega je v slovenskem katolištvu ogromno: tiho bodi, glavo dol in si misli svoje!

Ob epidemiji Cerkev vzor drugim

Ob tem se je spomnil obdobja pandemije covida-19, v katerem je slovenska Cerkev kot tista, ki zbira množice, pokazala visoko stopnjo civilne zavesti in odgovornosti in bila vzor tudi ostalim, kako se držati pravil in žrtvovati veliko. »Mi smo žrtvovali velike noči, božiče. Cerkev je torej sprejela držo velike lojalnosti, morda prevelike,« je dejal Cestnik.

Z gosti se je pogovarjala Darija Jamnik s Prosvetnega društva Sotočje Škofja Loka. FOTO: Marjan Koplan

V Sloveniji cerkve zaprte, v Bergamu ne

Anekdotično je omenil, da je imel v času najhujšega covida, ko je bilo tam največ krst, videopovezavo s sošolcem s Salesiane, ki je zdaj župnik v srcu Bergama. Cestnika je šokiralo, ko mu je povedal, da so bile tam cerkve odprte ves čas. V Sloveniji smo jih zaprli, v Bergamu jih niso. Maš seveda ni bilo, toda če je šel kdo v lekarno ali v trgovino po kruh, je lahko zavil še v cerkev zmolit.

Velika bogoslužja smo žrtvovali za varnost

»Bila so pravila, kako se v cerkvi obnašaš, toda zapirali jih niso. Mi pa smo jih in tudi velika bogoslužja smo žrtvovali za varnost. Otroke pri verouku učimo, da je velik greh, če greš za božič nespovedan k maši. Takrat pa so ljudje videli, da za božič in veliko noč niso bili pri maši, ves čas so bili brez spovedi – pa se nebo ni sesulo na njihovo glavo,« je plastično dodal p. Cestnik.

Zaključni aplavz. FOTO: Marjan Koplan