Prostovoljci, ki so prevaljsko odlagališče čistili v petek, 11. avgusta. FOTO: arhiv T. Š.

»Nekako takole je začenjal svoje delo na Madagaskarju Pedro Opeka – na smetišču, z najbolj ubogimi,« mi je rojilo po glavi, ko so nas odgovorni pri Karitas Prevalje na jutranjem razvrščanju (v petek, 11. avgusta) določili za ločevanje odpadkov na ogromnem odlagališču. »Pet kupov: les, plastika, aparature, kovina in – ostalo,« nas je kratko uvedel v delo vodja delovišča. V delovni opravi in – seveda, priznam - nagonskim odporom brskanja po smeteh, smo se kot mravljice razkropili po velikanskem odlagališču odpadkov. »Prišla sem, da bom počistila kakšno klet, sedaj pa čistim zaklade in spomine prevaljskih družin,« je bila jedrnata Janja. Med takimi in drugačnimi deskami in izdelki iz lesa, delovnimi in slavnostnimi oblekami, škornji in salonarji, skledami, jedilnim priborom in ozimnico iz shrambe, pa gradbenim materialom, kolesi, televizorji, pralnimi stroji in akumulatorji, je bilo najbolj pretresljivo prijeti za foto albume – poročne, ob rojstvu in krstu, raznih slavjih -, pa igrače: avtomobilček na baterije ni in ni hotel nehal brneti, kot da bi se rad vrnil k malemu lastniku. 

Barbi in Ken na prevaljskem smetišču. FOTO: T. Š. 

Barbie in Kena pa smo sicer pustili na smetišču, a smo se ob fotografiranju strinjali v en glas: »Raje kot v kino, pojdite pogledat Barbie na Prevalje!«

Nekaj prostovoljcev je strnilo misli:

Tina Šlajpah iz Ljubljane: »Delo se mi je močno vtisnilo v spomin. Od povsem osnovnih prebliskov "In če bi to morala početi vsak dan ..." do misijonarja Pedra Opeke. Ni bilo delovišče, kot smo ga morda pričakovali, cona udobja je ostala (zelo) daleč, a zato še toliko bolj vaja v ponižnosti. Tudi tokrat se je izkazalo, da je delo v skupini spodbuda za naslednji gib, še en kos lesa, še eno težko kovinsko palico ... Kot za mnoge druge, tudi zame to ni bila prva "udarniška" akcija, a se mi je tokrat še posebej izrisoval pojem "prostovoljstva". Vsak naredi tisto, kar lahko, ne da bi merili kilograme železja, ki jih je izvlekel ta ali oni ... Delovne akcije tega tedna so mi omogočile stik z različnimi skupinami in posamezniki, s katerimi se sicer ne bi nikoli srečala. Včeraj sem večkrat pomislila, da moram na smetišču pustiti tudi mnoge predsodke in stereotipe, ki sem jih pred tem gojila. Barbiko in ActionMana smo sicer pustili na deponiji, s seboj pa vzeli druge "dragocenosti" - tudi (ponovna) spoznanja o odgovorni rabi materialnega, ki slej ko prej konča na kupu odpadkov.«

Lidija Vesel iz Novega mesta: »Moji občutki včerajšnjega dne so pretresljivi: foto albumi, poročni videoposnetki, potni listi z neštetimi žigi, osebni predmeti, spomini ob rojstvu otrok predvsem pa so me pretresle mehke plišaste igračke. Iz smetišča sem vzela zelo lepo šatuljico z napisom " Birth Certificate" na kateri je vgravirano KARIN 3.4.2009 najbrž se je deklica takrat rodila. Želim ji vrniti ta predmet. Kmalu ob začetku dela sem si dopovedovala da ne smem razmišljati o ljudeh, nekateri so izgubi prav vse ampak delati kar je bilo včeraj naše poslanstvo. Bilo smo dobri ljudje na pravem mestu in naredili smo veliko delo.

Maruša Škoda, Bizovik: »Poleg vseh uničenih domov in zgodb družin me pretresla ta gora odpadkov. Kaj bomo z toliko odpadki, ki so še v Mengšu, Kamniku, Mozirju ..., skratka povsod. Voda je odplaknila še čisto delujoče naprave in uporabne stvari, pa avtomobile ... Ljudje bodo morali kupiti nove stvari, kar spet nanese kar veliko denarja. Hudo mi je tudi za vso ozimnico, ki jo je odplaknilo. Ljudje so vse to pridelali, vložili, potem pa tako ... Bi človek mislil, da ti potem vsaj nekaj ostane, neka zaloga hrane, ena skrb manj. Pa žal še tega ni. In seveda vse zgodbe ljudi, ki jih slišiš ...«

Gregor Zemljič: »Delo na smetišču je umazano, a pretresljivo. Šele ko naletiš na majhne osebne predmete, se zaveš, da gre za konkretne ljudi, njihove tragične zgodbe in začutiš bolečino, ki jo trenutno preživljajo.«

Naj govori fotogalerija. Avtorji: Vojko Anzeljc, Tina Šlajpah in Ksenja Hočevar

1/31