Nekdanji prevajalec del Benedikta XVI. v angleški jezik napoveduje, da bo pomen dediščine upokojenega papeža vedno večji, glede na »čudovito svežino« in jasnost, ki ju izžarevajo njegova dela.

»Menim, da mu bo presoja zgodovine izjemno naklonjena, velikodušna, kajti ko bodo sporne tematske točke enkrat stvar preteklosti, bodo ljudje v vsej jasnosti končno uvideli, kaj je nekdanji papež želel povedati«, je v pogovoru za ameriško katoliško agencijo CNA povedal msgr. Philip Whitmore, rektor Angleškega kolegija v Rimu, ob včerajšnji prvi obletnici napovedi odstopa Benedikta XVI. s papeškega položaja.

Po njegovih besedah bodo Benedikta XVI. »resnično občudovali in spoštovali kot velikega človeka in velikega učitelja, kar je dejansko bil«. Msgr. Whitmore v Rimu živi zadnjih petnajst let, zaposlen je v rimski kuriji, septembra lani pa je bil imenovan za rektorja Angleškega kolegija.

Papeža Benedikta je poznal že pred njegovo izvolitvijo leta 2005, ko je kot kardinal Ratzinger vodil vatikansko Kongregacijo za nauk vere. Msgr. Whitmore je kongregaciji pomagal pri pripravi besedil v angleškem jeziku. »Dediščina papeža Benedikta XVI. bodo predvsem njegovi zapisi, njegovi nauki, ki premorejo čudovito svežino, čudovito jasnost, čudovit vpogled skozi vsa njegova besedila«, je prepričan msgr. Whitmore. Ob tem omenja predvsem njegove pridige, okrožnice in nagovore z njegovih potovanj po svetu, prav posebej pa izpostavlja Benediktovo zbirko knjig o Jezusu iz Nazareta.

Msgr. Whitmore je pet let deloval v Kongregaciji za škofe, devet let pa na vatikanskem državnem tajništvu. V času pontifikata Benedikta XVI. je pripravljal osnutke in prevode številnih papeževih zapisov, ki so bili nato poslani k papežu, da je zapise odobril. »Če je bil z besedilom zadovoljen, je pod njim z majcenimi črkami napisal B16«, pojasnjuje duhovnik. »Njegova pisava je izredno drobcena, na manjšo skorajda še nisem naletel.« Po mnenju msgr. Whitmorea bodo »temeljne nauke« Benedikta XVI. prebirali »ne le v naslednjih letih, ampak v naslednjih stoletjih«.

»Prepričan sem, da bomo zapise Benedikta XVI. nekoč prebirali v brevirju, tako kot danes v njem najdemo zapise nekdanjih papežev. To bo njegova trajna dediščina.« Msgr. Whitmore Benedikta XVI. označuje kot »izjemno pristnega in iskrenega človeka«, ki se zna izraziti »na zelo preprost in zelo jasen« način. Po njegovem mnenju pa je prav to včasih igralo vlogo v napačnem razumevanju besedil upokojenega papeža s strani svetovnih medijev.

»Benedikt XVI. je, če lahko tako rečem, človek, v katerem ni zvijače. Včasih, če želiš igrati igro z mediji, moraš biti malce zvit. Stvari, ki jih želiš povedati, moraš zaviti v besede in fraze, ki sprožijo ustrezna stikala. On pa ni bil tak, te stvari mu niso bile blizu. Svoje misli je izražal na čudovit, preprost, jasen način. Vsem tistim, ki znajo opažati in prisluhniti, je bilo to menda kmalu povsem jasno.«

Msgr. Whitmore sodi med ljudi, ki si »močno želijo«, da bi Benedikta XVI. razglasili za cerkvenega učitelja, ker je bil »tako izvrsten učitelj«. »Seveda ga bo najprej potrebno razglasiti za svetnika. Če bo do tega prišlo, bi se mi zdelo precej naravno, da ob tem postane tudi cerkveni učitelj.« Duhovnik tudi ugotavlja, da med papeževanjem Benedikta XVI. in sedanjega papeža Frančiška nedvomno vlada kontinuiteta, »kar pa se bo jasneje izkazalo v toku zgodovine«. Njuno sporočilo je po mnenju msgr. Whitmorea »popolnoma enako«.

»Seveda obstaja razlika v načinu in to je bilo pričakovati. Vedno se pojavi razlika v načinu papeževanja od enega papeža do drugega. Včasih kar pozabimo, kako povsem običajno je to. Kljub vsem razlikam v načinu pa sporočilo ostaja enako, resnica je prisotna.« Msgr. Whitmore v pogovoru še opozarja, kako je papež Frančišek »že večkrat dejal, kako občuduje Benedikta XVI., kako ga ima rad in kako zadovoljen je, da sta tako blizu drug drugega.« Po besedah papeževega prevajalca je Benedikt XVI. »kot nekakšen dedek«, h kateremu se lahko Frančišek zateče, če ima kakšno vprašanje.

Ob razmisleku o prvi obletnici napovedi odstopa upokojenega papeža se msgr. Whitmore spominja, da je bil sprva »izredno presenečen«, toda kot pravi sam, »nam je papež dal dovolj opozorilnih znakov«, med drugim v knjigi pogovorov z nemškim časnikarjem Petrom Seewaldom z naslovom »Luč sveta«.

»Če se ozremo nazaj, je bilo to resnično modro, milostno in ponižno dejanje. Seveda smo bili žalostni, ko je odhajal, nato pa smo dobili novega svetega očeta in naša srca so bila znova polna radosti.«


Vir: CNA

Foto: CNA