Le nekaj tednov po začetku prizadevanj za zavzetje Kijeva so odločno obsodili svoje politične voditelje. Ukrajinska prestolnica naj bi namreč po prvotnih načrtih padla v nekaj dneh. Toda zaradi taktičnih napak in silovitega odpora ukrajinske vojske se je uničujoče napredovanje ruskega predsednika Vladimirja Putina hitro ustavilo, njegove sile pa so večino meseca marca obtičale na obrobju mesta, spominjajo v prispevku ameriškega časnika New York Times.

Ruski vojaki so s fronte, neupoštevajoč ukaze svojih nadrejenih, z mobilnimi telefoni nepooblaščeno klicali svoje žene, matere, sorodnike in prijatelje.

Ruski vojaki so iz jarkov, okopov in zasedenih domov v okolici Buče, zahodnega predmestja Kijeva, neupoštevajoč ukaze svojih nadrejenih, z mobilnimi telefoni nepooblaščeno klicali svoje žene, dekleta, prijatelje in starše, več sto kilometrov oddaljene od frontne črte. Pri tem pa je nekdo prestregel njihove klice: ukrajinska vlada.

Časnikarji New York Timesa so uspeli ekskluzivno pridobiti posnetke več tisoč klicev, ki so jih ukrajinski organi pregona marca prestregli s te ključne lokacije. Pristnost klicev so natančno preverili, tako da so ruske telefonske številke primerjali z aplikacijami za pošiljanje sporočil in profili na družbenih omrežjih ter tako identificirali vojake in njihove družinske člane. Pri časniku so skoraj dva meseca prevajali posnetke in v daljšem prispevku objavili zapis pretresljivih pogovorov.

Moralna kriza, pomanjkanje opreme, laganje o namenu »posebne operacije«

Klici, ki jih je opravilo več deset borcev iz zračnih napadalskih enot in ruske nacionalne garde, doslej še niso bili predstavljeni javnosti, omogočajo pa vpogled v vojsko, ki je v popolnem kaosu le nekaj tednov po začetku ruske agresije. Vojaki opisujejo moralno krizo in pomanjkanje opreme ter pripovedujejo, kako so jim lagali o misiji, ki so jo opravljali - vse to so pogoji, ki so prispevali k nedavnim neuspehom ruske »posebne operacije« na vzhodu Ukrajine.

Vojaki priznavajo, da so ujeli in ubili civiliste, ter odkrito pripovedujejo, da ropajo ukrajinske domove in podjetja.

Pogovori vsebujejo najrazličnejše teme: od vsakdanjih do izjemno brutalnih, vključujejo ostre kritike Putina in vojaških poveljnikov, pripombe, zaradi katerih bi bili omenjeni vojaki po ruski zakonodaji deležni hudih kazni, če bi bile javno izražene doma. New York Times je pri objavi prispevka uporabil le imena vojakov, ne navaja pa imen družinskih članov, da bi zaščitil njihovo identiteto.

Vojaki se pritožujejo zaradi strateških napak in hudega pomanjkanja zalog. Priznavajo, da so ujeli in ubili civiliste, ter odkrito pripovedujejo, da ropajo ukrajinske domove in podjetja. Mnogi pravijo, da želijo prekiniti vojaške pogodbe, in s surovimi dejstvi vojne, ki jih obdaja, izpodbijajo propagando, ki jo doma širijo ruski mediji.

Papež z ukrajinsko zastavo iz Buče. FOTO: Vatican Media

Velike izgube tudi na ruski strani

V dveh tednih po začetku invazije se vojaki očitno zavedajo, da Kijev ne bo padel. Potem ko ukrajinske sile pripravijo zasede in odrežejo ključno dostopno pot do glavnega mesta, ruski vojaki svojim sorodnikom pripovedujejo, da je vojaška strategija neuspešna. Aleksander v telefonskem pogovoru pove: »Putin je norec, zavzeti želi Kijev. Nikoli nam ne bo uspelo.« Vojaki izražajo presenečenje nad »profesionalnimi« ukrajinskimi silami in pogosto uporabljajo izraz »khokhol«, žaljivo poimenovanje za Ukrajince. Eden od njih, po imenu Jevgenij, naravnost pravi: »Izgubljamo.«

Vojaki opisujejo taktične napake ter se pritožujejo nad pomanjkanjem orožja in osnovne opreme, kot so naprave za nočno gledanje in ustrezni neprebojni jopiči. Sredi marca, tri tedne po začetku invazije, poročajo o velikih izgubah.

Eden od vojakov opisuje vrste krst s trupli 400 mladih padalcev, ki čakajo, da jih vrnejo domov iz letališkega hangarja.

Nikita, vojak 656. polka nacionalne garde, svoji partnerki pove, da je bilo okoli njega ubitih 90 moških, ko so jih zasačili med vožnjo. Vojak po imenu Semjon prek telefona, ki si ga delijo pripadniki 331. zračno-napadalnega polka, ocenjuje, da je bila ubita tretjina njegove enote. Drugi opisuje vrste krst s trupli 400 mladih padalcev, ki čakajo, da jih vrnejo domov iz letališkega hangarja.

Vojaki 331. zračno-napadalnega polka poročajo, da je bil ves drugi bataljon s 600 vojaki uničen. Vojak po imenu Andrej očetu pove, da je več kot polovica njegovega polka »izginila«. Pravijo, da je bil njihov poveljnik polka Sergej Sukharev ubit v spopadih, kar so potrdila tudi takratna medijska poročila.

»Postal sem morilec«

In medtem ko so se trupla mrtvih ruskih vojakov vračala domov, so se na ulicah in v gozdovih okoli Buče kopičila trupla ukrajinskih civilistov. Ko so podobe teh trupel v začetku aprila sprožile ogorčenje po vsem svetu, so Putin in drugi visoki ruski voditelji večkrat zanikali krivdo in grozodejstva označili za »provokacijo in laž«. Toda med zasedbo teh območij marca so Putinovi vojaki z grozo pripovedovali o tem, čemur so bili priča.

Vojaki so dobili ukaz, naj »ubijejo vsakogar, ki ga vidijo«.

Vojak po imenu Sergej je svojemu dekletu priznal, da mu je njegov poveljnik ukazal usmrtiti tri moške, ki so »hodili mimo našega skladišča«, in da je zdaj postal »morilec«. Vojaki so dobili ukaz, naj »ubijejo vsakogar, ki ga vidijo«. Ko so se ruske sile konec marca umaknile, so ukrajinski uradniki na območju Buče na ulicah in vrtovih, v vodnjakih in kleteh ter v improviziranih grobovih odkrili več kot 1.100 trupel. Nekatera so bila zoglenela ali pa so imela zvezane roke. Okoli 617 od teh ljudi je umrlo zaradi strelnih ran.

Telefonski pogovori so razkrili moralno krizo, ki je trajala ves čas neuspešne ofenzive in preden so se ruske sile konec marca dokončno umaknile z območja okoli Kijeva. Vojaki opisujejo vojsko v popolnem kaosu, v kateri prevladujejo nepotrpežljivost, strah in utrujenost: »Odkrito povedano, nihče ne razume, zakaj se moramo boriti v tej vojni,« Sergej pripoveduje svojemu dekletu.

Več vojakov se boji posledic pobega, morebitnega pregona in zaporne kazni.

Več vojakov se boji posledic, saj pravijo, da jim je bilo rečeno, včasih tudi s strani njihovih poveljnikov, da jih lahko doleti pregon in zaporna kazen. Taktika ustrahovanja po besedah ruskega odvetnika za človekove pravice takrat ni imela nobene pravne podlage, toda septembra, nekaj dni preden je Putin napovedal mobilizacijo za vpoklic več sto tisoč civilistov, so ruski zakonodajalci potrdili strožje kazni za dezerterstvo, nepokorščino in izogibanje služenju vojaškega roka.

Posledice pokola v Buči. FOTO: Vatican Media

»Ukrajinci se valjajo v denarju«

Vojaki se poleg tega ves čas invazije hvalijo z nečim, kar bi lahko pomenilo še več vojnih zločinov: s plenjenjem. Zasedajo domove civilistov, spijo v njihovih posteljah in jemljejo njihova oblačila. Ko najdejo gotovino, denar ukradejo. Aleksander, zdravnik v 237. zračno-napadalnem polku, občuduje bogastvo Ukrajincev, ki se »valjajo v denarju«. Več vojakov obljublja, da bodo svojim družinam prinesli »trofeje«. Nič se ne zdi preveliko ali premajhno, vključno z električnimi podaljški in božičnimi lučkami, gospodinjskimi strojčki in gradbenim orodjem, ribiško opremo in celo zobno ščetko.

Ne potrebujem tvojega prekletega denarja. Samo svojega moža si želim nazaj.

Vojaki so odrezani od zunanjega sveta in razočarani nad poveljniki, ki jih po njihovih besedah držijo v negotovosti, zato se zanašajo na klice domov, da bi dobili najnovejše informacije o vojni, v kateri se borijo. Toda to, kar slišijo od svojih družin, o rožnati podobi razmer, ki jo širijo ruski državni mediji, je večinoma v velikem nasprotju z njihovo stvarnostjo. Sorodniki jim govorijo, kako čutijo posledice sankcij in kako se zvišujejo cene osnovnih izdelkov. Obžalujejo zaprtje blagovnih znamk, kot so McDonald's, H&M in Ikea, ter odhod velikih medijskih podjetij.

Mnogi vojaki so motivirani, da ostanejo tudi zato, ker potrebujejo denar. Kot pravijo, poleg mesečne plače zaslužijo še 53 dolarjev na dan, kar je trikrat več od povprečne plače v njihovih domačih mestih, kot je recimo Pskov, od koder je veliko zračno-napadalnih enot, ki so bile poslane, da zavzamejo Kijev. Sorodniki vojakov se odzivajo na različne načine. Nekateri jih spodbujajo k vrnitvi domov, drugi jih prosijo, naj ostanejo močni. Ena od žena v telefonskem pogovoru izjavi: »Ne potrebujem tvojega prekletega denarja. Samo svojega moža si želim nazaj.«