»Neprestani tek, iščeš kraj, kjer delijo vodo. Potem iščeš točko, kjer delijo kruh. Nato se postaviš v vrsto za topel obrok,« svoj vsakdan novinarjem francoske tiskovne agencije AFP opisuje 50-letni Ukrajinec, ki v rokah drži dve prazni posodi za vodo.

O neprestanem lovu za hrano in vodo pripoveduje tudi Inna, ki je bila še nedavno, v nekem svojem drugem življenju frizerka, zdaj pa je njena edina misel, kako preživeti.

Ljudje vsakodnevno v boju za hrano in vodo. FOTO: Vatican Media

Porušene stavbe, izropane trgovine

V mestu je trenutno mirno, v danes objavljeni reportaži, pišejo poročevalci AFP. Edini ropot povzročajo eksplozije iz jeklarne Azovstal, kjer še vedno ostajajo ujeti civilisti in ukrajinski vojaki.

V mestu ni stavbe, ki se je ne bi dotaknil ogenj. Pročelja stavb so zoglenela, razparana od obstreljevanja in bombardiranja, nekatere stavbe so se povsem porušile. Na ulici sredi Buleverja je videti več sveže izkopanih grobov.

Trgovine so izropane, tekoče vode ni, ni elektrike, ne plina. Povezave z zunanjim svetom ni, saj mobilno omrežje in internet ne delujeta. V vsakdanjem življenju prebivalcev teče lov za najosnovnejše stvari.

Pred vojaškim tovornjakom, kjer prostovoljci delijo pakete s hrano – testenine, olje, nekaj konzerv – se je zbralo približno dvesto ljudi. Paketi so označeni s črko »Z«, ki simbolizira podporo ruski vojaški kampanji v Ukrajini. Nedaleč proč so z dvema cisternama razvažali vodo.

»Ne živimo, samo da preživimo«

Ljudje se zbirajo ob improviziranih plinskih pečeh, kjer si pripravljajo tople obroke. V velikih modrih sadovih, spremenjenih v improvizirane pralne stroje, namakajo oblačila.

»Ne živimo, samo da preživimo,« je izjavila 30-letna Irina, ki je še nedavno tega oblikovala video igre. Mlada programerka upa, da je najhujšega konec, da bo zdržala še nekaj tednov ali mesecev, dokler se razmere ne umirijo. Njena največja želja pa je, da bi se lahko slišala s svojo dvojčico, za katero je nazadnje slišala, da je v Kijevu.

Mesto je pred rusko invazijo štelo 450 tisoč prebivalcev, komur je uspelo, je pobegnil že kmalu ob napadu, nekaj se jim je uspelo rešiti prek humanitarnih koridorjev. Številni so izgubili življenje, koliko jih je ostalo, ni jasno. Med njimi je malo upanja, da bi se lahko rešili iz te vsakdanje bede.

V mestu ostajajo ujeti številni prebivalci, ki jim je edina misel boj za preživetje. FOTO: Vatican Media

»Rada bi odšla, ampak kam?«

»Rada bi odšla, a kam?« se sprašuje 25-letna farmacevtka Kristina, ki sta jo spremljali dve mladi dekleti, vsaka s svojo štruco kruha. »Nič več ni ostalo. Na Poljskem je že ogromno Ukrajincev, v Rusijo pod nikakršnim pogojem.«

Ko je videla s kroglami prerešetane avtomobile, ki so skušali pobegniti, se je odločila da ostane. Tu živi z možem, mamo in babico. Ko bo možno, bo sprejela kakršnokoli delo – od čiščenja ruševin, do odstranjevanja trupel ali pomoč pri razminiranju območja.