Prešernovo nagrado za leto 2024 prejme tudi pesnica Erika Vouk. FOTO: Andreja Seršen Dobaj/STA

Kot je na tiskovni konferenci povedal predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada Jožef Muhovič, Miljana Cunta prejme nagrado Prešernovega sklada za pesniško zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo, dramska igralka Jana Zupančič za vloge v zadnjih treh gledaliških sezonah in mezzosopranistka Nuška Drašček za delovanje na glasbenem področju v zadnjih treh letih.

Ciril Horjak prejme nagrado Prešernovega sklada za ustvarjalno delovanje na področju stripa v zadnjih treh letih, scenaristka in režiserka Sara Kern za režijo igranega celovečernega filma Moja Vesna in grafični oblikovalec Tomato Košir za dela na področju grafičnega oblikovanja v zadnjih treh letih.

Prešernova nagrajenca za življenjsko delo

Prešernovo nagrado za življenjsko delo, najvišje slovensko priznanje za izjemne dosežke na kulturno-umetniškem področju, prejmeta pesnica in prevajalka Erika Vouk ter baletni plesalec, koreograf, režiser, publicist in pedagog Henrik Neubauer. Kot je zapisano v utemeljitvi nagrad, je Voukova s svojo minimalistično in elitno izpovedjo izoblikovala izviren in vpliven pesniški glas, ki nagovarja zadržano, vendar estetsko dovršeno. Neubauer Prešernovo nagrado med drugim prejme zaradi številnih zaslug in prizadevanj na številnih področjih umetnosti in kulture, ki so trajno obogatila slovensko kulturno krajino ter okrepila ugled slovenske države v mednarodnem prostoru.

Pisanje Erike Vouk označujeta težnja h kultiviranju jezika in želja po osmišljanju sveta.

Pisanje Voukove označujeta težnja h kultiviranju jezika in želja po osmišljanju sveta, je še zapisano v utemeljitvi. Pesnica se odloča »za izbran privzdignjen izraz, s katerim upesnjuje klasične estetske vzorce in dosega dovršeno oblikovno strukturiranost, urejeno geometrijo verzov, metruma in rime. Temeljna značilnost njene izpovedi je miselna gibkost, s katero najmanjše drobce sveta ali na rob potisnjene delce sebe povezuje z neskončnostjo vesolja«. Intimna doživetja, osebno izkušnjo in čustvene odzive Voukova opisuje celovito in išče v njih pridih univerzalnosti.

Henrik Neubauer se je do danes podpisal pod več kot 80 samostojnih baletnih koreografij na glasbena dela slovenskih skladateljev.

Jedro Neubauerjeve ustvarjalnosti, je zapisano v utemeljitvi, pa predstavlja kreacija koreografij in priprava opernih režij. Do danes se je Prešernov nagrajenec podpisal pod več kot 80 samostojnih baletnih koreografij na glasbena dela slovenskih skladateljev. Poleg 34 opernih režij, med katerimi izstopajo naslovi tako iz klasičnega kot iz sodobnega repertoarja, je pripravil tudi 15 režij dramskih iger v francoskem jeziku. Za več svojih koreografij in režij je prejel prve nagrade na ljubljanskih baletnih in opernih bienalih. Je tudi pomemben publicist in mednarodno priznan izvedenec s področja opere, baleta in plesne umetnosti nasploh. Objavil je več kot 30 knjižnih izdaj in več kot 500 člankov. Za svoje delo je prejel več vidnejših priznanj in nagrad, med drugim zlati red za zasluge leta 2009.

Kot velik poznavalec operne literature in humanistično orientiran intelektualec je dal pomemben prispevek tudi k slovenski operni prevodni praksi, saj je prevedel več libretov iz glasbeno-gledaliških del Mozarta, Straussa ml., Donizettija, Paškeviča in Rossinija, je tudi zapisano v utemeljitvi.

Neubauer je od leta 1989 do leta 2002 predaval na ljubljanski Akademiji za glasbo in velja za ustanovitelja dodiplomskega študijskega programa Operna šola.

Henrik Neubauer se je z baletom začel profesionalno ukvarjati leta 1944, ko je v Ljubljani obiskoval baletno šolo Maksa Kirbosa. V ljubljanski operni hiši je v letih med 1946 in 1957 nastopal sprva kot član baletnega zbora, nato pa kot solist. Leta 1953 je končal študij medicine, istega leta je diplomiral tudi na Srednji baletni šoli v Ljubljani. Izpopolnjeval se je na koreografskem oddelku moskovskega GITIS-a (Ruski inštitut za gledališke umetnosti), v Leningradu in nato še v Združenih državah Amerike, kjer je pridobil diplomo predavatelja labanotacije (Labanove kinetografije). 

Leta 1952 je začel koreografirati dramske, operne in nato še samostojne baletne predstave. V letih med 1960 in 1972 je prevzel vodenje ljubljanskega Baleta, od 1972 do 1982 pa je bil direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana. Leta 1984 je za dve leti prevzel vodenje mariborske Opere. Od leta 1989 do leta 2002 je predaval na ljubljanski Akademiji za glasbo in velja za ustanovitelja dodiplomskega študijskega programa Operna šola. Kot plesalec in koreograf je sodeloval pri izvedbi večine najpomembnejših klasičnih in sodobnih baletov.