Za razumevanje nastanka in širjenja Prešernovega kulta je potrebno poseči v zgodnejša obdobja in orisati nastanek ter prve faze pesnikovega čaščenja, je zapisal in dodal, da je Prešeren »pravzaprav slavil že samega sebe v svojih pesmih in tudi za življenja so njegovim delom priznavali kvaliteto, vendar so ga običajno omenjali skupaj z Jovanom Veselom - Koseskim.«

Po Prešernovi smrti leta 1849 se je pričelo postopno favoriziranje bodisi Prešerna bodisi Koseskega glede na politična stališča družbenih skupin: konservativnejši staroslovenci z dr. Janezom Bleiweisom na čelu sicer niso zanikali Prešernovega talenta, vendar so bolj cenili Veselov opus, liberalni mladoslovenci pa so zahtevali, da Prešernu dokončno pripade status največjega slovenskega pesnika.

Josip Stritar leta 1866 utrdil Prešernov status v vrhu slovenske književnosti

S spremno besedo v izdaji Prešernovih pesmi je Josip Stritar leta 1866 dosegel pomembno zmago in utrdil Prešernov status v vrhu slovenske književnosti.

Kult se je medtem krepil tudi z odkritji Prešernovih spominskih obeležij in na proslavah v njegov spomin, vseskozi pa je bil tudi simbol političnih razprtij, kjer so ga Slovenci uporabljali kot protisimbol nemški kulturi ali pa so si ga prisvajali v medsebojnih sporih klerikalcev in liberalcev.

V času med svetovnima vojnama je Prešeren ponovno nastopal v različnih političnih kontekstih.

Po eni strani je bil predstavljen kot soutemeljitelj jugoslovanske misli in somišljenik s strani Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Kraljevine Jugoslavije podprte politike unitarizma, po drugi strani pa so o pesniku pisali tudi pristaši slovenske avtonomije, ki so ga obravnavali kot simbol slovenske samobitnosti.

»Prav tako so bili konec 30. let 20. stoletja postavljeni temelji za pesnikov kult v povojni Jugoslaviji, saj sta o njem pisala vodilna slovenska komunista Edvard Kardelj in Boris Kidrič in naslikala izrazito binarno podobo stanja v prvi polovici 19. stoletja, pri kateri se je Prešeren kot glasnik slovenske nacionalne neodvisnosti ter svobode boril proti zatohli reakcionarski politiki Bleiweisovega kroga, Jerneja Kopitarja in drugih,« je prepričan avtor.

Prešernov kip v Vrbi. Foto: Ivo Žajdela

Zloraba pesnikovega imena za zakritje zločinov revolucije

Po njegovem mnenju je čas druge svetovne vojne prinesel nove »apropriacije«. »Italijanski in nemški okupator sta Prešerna obravnavala kot koristen simbol prevzemanja slovenskih vplivov iz italijanske književnosti ter nemške kulture.

Na pesnika so se sklicevali tudi slovenski meščanski politiki ter domobranci, toda najpogosteje so ga omenjali v okviru partizanskega gibanja, kjer se je na podlagi temeljev, postavljenih v predvojnem času, Prešeren preobrazil v mogočnega protokomunističnega revolucionarja in preroka partizanskega gibanja ter slovenske nacionalne osvoboditve.

V partizanskih vrstah so pogosto prebirali njegove pesmi, po njem so poimenovali vojaške enote, v skrivnih tiskarnah razpečevali njegova dela in datum njegove smrti razglasili za praznik.«

Po vojni je novo podobo oblikovala precej zamejena skupina ljudi

Kult, ki se je brez prekinitve nadaljeval tudi po koncu vojne, za razumevanje zahteva prostorski preskok v takratno največjo jugoslovansko zaveznico in vodnico, Sovjetsko zvezo, kjer se je že pred vojno oblikoval model za pesniški kult, ki ga je slabo desetletje kasneje prevzela Jugoslavija.

Novo podobo je oblikovala precej zamejena skupina ljudi, med katerimi je ključno vlogo igral kulturni ideolog Boris Ziherl.

Prešernovo življenje, delo, zgodovinsko obdobje delovanja in ideje so bili predstavljeni v vrsti člankov, slavnostnih govorov, učbenikov in drugod, v katerih se kaže fiksna, neomadeževana podoba, ki je zamejena z marksistično historiografijo ter historičnim materializmom.

Pesnika so slavili s številnimi prireditvami, posebej ob okroglih obletnicah, kot je bila stota obletnica njegove smrti leta 1949.

Prešernova rojstna hiša v Vrbi. Foto: Ivo Žajdela

Eno od središč pesnikovega kulta je postalo mesto Kranj

Kot eno od središč pesnikovega kulta se je vzpostavilo mesto Kranj, v katerem je Prešeren umrl.

Pod vodstvom zagretega raziskovalca Prešernovega življenja Črtomirja Zorca so po vsem mestu stekli številni projekti, ki so obsegali vse od preurejanja hiše smrti v muzej in urejanja okolice njegovega groba v spominski park, Prešernov gaj, do poimenovanj številnih ustanov po pesniku.

Vrhunec aktivnosti je bil dosežen z odkritjem dveh Prešernovih spomenikov, doprsnega kipa in nato še blizu pet metrov visoke celopostavne figure.

Kljub temu številni načrti niso bili dokončani v pričakovanem roku ali pa so dosežene uspehe nevarno omajali, kar velja zlasti za načrte za prekop Prešernovih posmrtnih ostankov iz Kranja v Vrbo.

V drugi polovici 50. let ter pričetku 60. let 20. stoletja se je odnos do Prešerna nekoliko spremenil.

Raziskovanje pesnikovega življenja in širših družbenih okoliščin njegovega časa, ki je bilo do takrat močno v ospredju, se je umaknilo v ozadje.

Prešernov spomenik v Kranju. Foto: Ivo Žajdela

Nova generacija interpretov je v ospredje dala Prešernove pesmi

Nova generacija interpretov, ki je vključevala Josipa Vidmarja in Antona Slodnjaka, se je vrnila k študiju tistega elementa, ki je Prešerna delal izjemnega: njegovih pesmi.

Prav tako se ni več pogosto govorilo o Prešernu kot o protokomunističnem revolucionarju.

V času do začetka 80. let se je pojavil občutek, da je Prešernov pomen splahnel in da je izgubil motivacijsko moč povojnega obdobja.

Četudi je ostal predmet strokovnih raziskav in postal tudi temelj novonastalih teorij o književnosti kot konstitutivnem elementu slovenske identitete, so proslave ob kulturnem prazniku postale medle in ponavljajoče se, zato niso bile več zmožne nagovarjati množic.

Javne ankete so pokazale, da javnost o Prešernu ve zelo malo, kar je dodatno podčrtalo skromen učinek vseh dotakratnih prizadevanj.

1000-tolarski bankovec.

Prešeren je od 90. let dalje slovenska kulturna ikona

V 80. letih je šel Prešernov kult še skozi svojo zadnjo socialistično fazo. Zaradi pluralizacije mnenj se je pesnik pojavljal v vse bolj raznolikih kontekstih, ki so imeli med sabo le malo stičnih točk.

Zaslediti je mogoče številne pristope, od vračanja k vzorcem iz prvih povojnih let do vse inovativnejših interpretacij pesnikovega življenja in dela, ki niso imele nič več skupnega z njegovo partizansko in revolucionarno podobo.

Pesnik je lahko kot neomajana veličina vstopil tudi v novo državo, samostojno Slovenijo, kjer vse do danes igra pomembno simbolno vlogo.

»Nenehne permutacije njegovega življenja in dela, ki jih vsakič znova ponudi vsako novo zgodovinsko obdobje, zgolj dokazujejo, da je njegov status nespremenljiv, spreminjajo se le interpretacije, s katerimi se pesnik vklaplja v nove kontekste, in načini njegove uporabe; tudi zato je Prešeren od 90. let dalje ne samo slovenska kulturna ikona, temveč v gospodarskem smislu tudi komodificirana dobrina,« meni avtor.

Doživljanja izgube dela in propada tovarne

V zbirka Razpoznavanja je izšla knjiga dr. Nine Vodopivec z naslovom Tu se ne bo nikoli več šivalo ter podnaslovom Doživljanja izgube dela in propada tovarne.

Kot je avtorica zapisala, je namen knjige pokazati na intimna in družbena izkustva ekonomskih preoblikovanj.

Šla je po sledi travmatičnih izkušenj Murinih ljudi, ki je bila tako intimna kot družbena, pa čeprav je niso izkusili vsi enako.

Doživljanja sogovornic in sogovornikov je obravnavala v povezavi s sodobnim neoliberalnim preoblikovanjem in zgodovinsko zaznamovanimi procesi.

Piše o psiholoških in telesnih doživljanjih izgube, ki je bila strukturno zaznamovana.

Po eni strani je opisala prelome, ki niso zarezali zgolj v poklicne identitete ljudi, temveč v njihove osebnosti.

Po drugi strani pa je odkrivala trajanja, ki so se kazala v pričakovanjih ljudi, strukturi občutenja, normah in vrednotah, na katere so se sklicevali.

»Prav to nas opozarja, da doživljanja družbenih sprememb ne zajamejo zgolj prelomov, ampak tudi kontinuitete in trajanja.«

Tekoči trak v obratu težke konfekcije Mura leta 1962. Vir: splet

Želela je ujeti ritem in utrip proizvodnje

Knjigo je začela v mikroperspektivi proizvodne hale z opisom organizacije dela, ki je v konkretnih časovnih obdobjih vzpostavljala specifične izkušnje dela, vezi in pričakovanja.

Ob tem je opozorila na sodobnejša preoblikovanja industrijskih politik in organizacij v Sloveniji ter v širšem globalnem prostoru, kar je pomembno za razumevanje preoblikovane izkušnje dela v tovarni.

V središču njenega zanimanja je namreč bilo, kako so delo v tovarni doživljali sogovorniki.

Želela je ujeti ritem in utrip proizvodnje, ki je generiral nekatera kolektivna občutja.

Avtorica ugotavlja, da čeprav je stečaj tovarne prelomno zarezal v doživljanja ljudi, je šlo vendar za proces, ki se je začel dogajati, še preden je tovarna razglasila stečaj, in je trajal še več let po tem, ko tovarne ni bilo več.

Vhod v tovarno Mura. Vir: splet

»Družbeno« nezanimanje za doživljanje industrijskih delavcev

»Ob stečaju so bili Murini ljudje šokirani. Na šok so se lepila tudi druga čustva, predvsem žalost, sram in jeza (zaradi prevare in krivice).

A vendar za družbo doživljanja in občutja delavk in delavcev niso bila sprejemljiva,« piše avtorica.

Prav to je temeljni poudarek te knjige: družbeno nerazumevanje in nezanimanje za doživljanje industrijskih delavcev ter drugih zaposlenih v tovarni, kar je posledično sodoločalo njihove življenjske usode.

Piše, da je zadnje med drugim pokazala tudi neodzivnost politike, gospodarstva, strokovnjakov, raziskovalcev in širše javnosti na rezultate raziskave Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa o posledicah gospodarskega prestrukturiranja v Muri za zdravje ljudi.

»A vendar takšna neodzivnost ni bila povezana zgolj z Muro in doživljanji industrijskih delavk in delavcev, kar se odraža tudi v sistemski neurejenosti poklicnih bolezni in s poklicem povezanih bolezni v Sloveniji.

To sem razlagala v povezavi s sodobno paradigmo samoodgovornosti na področju zdravja in dela, politiko in preoblikovanimi razmerji moči med socialnimi partnerji (med delom, kapitalom in državo), a hkrati tudi s specifičnim družbenokulturnim razumevanjem dela (v povezavi s telesom in bolečino), družbenimi reprezentacijami in ideali prave delavke in delavca (tudi na drugih področjih, ne zgolj v industriji).«

Tovarna perila in pletenin Mura leta 1961. Vir: splet

Pokazati doživljanja konkretnega načina deindustrializacije

Avtorica poudarja, da to ni knjiga o tovarni Mura, pa čeprav se nanjo sklicuje. Njena težnja je bila pokazati doživljanja konkretnega načina deindustrializacije, ki pa so bila širša.

In to ne glede na to, da je imela Mura v Sloveniji poseben prostor, prav tako pa sta bila specifična tudi odnos politike in medijev do tovarne.

»Zato sem doživljanja Murinih ljudi (kar zajema tudi druge službe v tovarni, ne zgolj proizvodnjo) obravnavala v povezavi s pripovedmi ljudi v drugih tekstilnih tovarnah in transformacijo materialnih razmer bivanja ter delovanja na ravni širše družbe v Sloveniji.

Razlagala sem jih v povezavi s spremenjenimi zaposlitvenimi in socialnimi politikami, neoliberalnim preoblikovanjem idejnih svetov, pozivi po kognitivno ideološkem, telesnem in čustvenem preoblikovanju ljudi.«

V knjigi poudarja, da so prav te spremembe imele močan vpliv na življenja in doživljanja odpuščenih delavk in delavcev.

Mura, posnetek iz zraka, po letu 1967. Foto: Jože Kološa - Kološ

Izguba dela ni zajela zgolj finančnega primanjkljaja

»Ob pisanju pa sem vendarle ugotavljala, da je doživljanje ljudi v Muri zelo tesno prepleteno z lokalnim in regionalnim prostorom, življenjem v Prekmurju in doživljanjem Prekmurja, političnim odnosom do regije ali s tem, kako je ta občutena med tamkajšnjimi ljudmi,« je spomnila.

Na vprašanje, ki ga je postavila v uvodu – kaj je ljudi v doživljanjih in razočaranjih združevalo –, odgovarja, da je bila izguba večplastna, kar poskušam pokazati v različnih poglavjih knjige.

Izguba dela ni zajela zgolj finančnega primanjkljaja in družbenega razvrednotenja industrijskega dela, temveč popolno dezorientacijo ljudi.

»Delavci so jo doživljali kot razvrednotenje samih sebe kot subjektov, vrednih spoštovanja.

Biti vreden spoštovanja pa se kaže kot osrednja človeška vrednota, ki je bila vsaj za generacijo sogovornic tesno povezana z delom.

A vendar takšnih doživljanj ne smemo individualizirati niti jih ocenjevati z vidika sodobnih paradigem, npr. neprilagodljivosti ljudi. Konkretna doživljanja nas pozivajo, da pogledamo v družbena ozadja in iščemo odgovore, zakaj je bilo tako.«

Zato Nina Vodopivec v knjigi Tu se ne bo nikoli več šivalo poudarja, da dogodke in družbene procese obravnavam skozi doživljanja, ki zajamejo utelešene izkušnje in afekte ter prelomne dogodke v perspektivi življenjske ranljivosti konkretnih ljudi.