Prešeren buri domišljijo

Opozoriti želimo na daljnosežni vpliv drobnega odlomka izvirnega zgodovinskega zapisa o vzhodnoalpskem prostoru v 8. stoletju. Njegovo tolmačenje, kot so si ga izmislili posamezni polihistorji, je navdihnilo Prešernov Krst pri Savici, katerega verzi so z omembo protagonista Valjhuna vplivali na Antona Aškerca in njegovo pesnitev Knez Volkun. 

Dominik Smole je z dramo Krst pri Savici nadaljeval Prešernovo zgodbo. Prešernov in Smoletov Krst je v svoje vídenje razdvojene slovenske družbe za utemeljevanje lastnih izvajanj uporabil filozof Tine Hribar. V knjigi Slovenski razkoli in slovenska sprava s sklicevanjem na Prešernovo pesnitev reinterpretira zgodnjesrednjeveško zgodovino prostora med Alpami in Jadranom.

Skromni viri

Poglavitni zapis, ki poroča o zgodnjesrednjeveški zgodovini vzhodnoalpskega prostora, je Knjižica o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev (Konverzija) iz ok. l. 870. Skôpo omenja, da so (pred l. 745) Karantance ogrožali Huni (gre za Avare). Karantanski (poganski) knez Borut je prosil za pomoč Bavarce. Hune so pregnali, Karantance pa potisnili v odvisnost.

Kot zagotovilo lojalnosti Karantancev so odpeljali na Bavarsko Gorazda in Hotimirja in ju krščansko vzgojili.

Kot zagotovilo lojalnosti Karantancev so odpeljali na Bavarsko Borutovega sina Gorazda in nečaka Hotimirja in ju krščansko vzgojili. Po Borutovi smrti (l. 749) je Karantancem najprej tri leta vladal Gorazd, za njim pa (do l. 769) Hotimir, ki se je obvezal služiti salzburškemu samostanu. Salzburški škof Virgilij je poslal v deželo pokrajinskega škofa Modesta, da bi blagoslavljal cerkve in posvečal duhovnike. Po Modestovi smrti je pri Karantancih vzniknila vstaja, imenovana carmula (puč), in nato še ena. Vir poroča: »Po Hotimirjevi smrti je prišlo do (tretje) vstaje in več let tam ni bilo duhovnikov, dokler ni (l. 772) knez Valtunk prosil Virgilija, naj mu jih pošlje.« To se je tudi zgodilo.

Zapis ne omenja vzroka za vstaje in njihovih pobudnikov. Knezu Hotimirju je verjetno nasprotoval del stare družbene elite, ki bi ga spremembe pod bavarsko-frankovskim vplivom oropale privilegijev. Dve vstaji je Hotimir obvladal, tretjo (po njegovi smrti) pa je zatrl bavarski vojvoda Tasilo III. Karantanski knez Valtunk je nastopil čez več let. Užival je bavarsko podporo in podpiral salzburški misijon.

Tolmačenje zapisa v humanističnem zgodovinopisju

V zgodovinopisju se je uveljavilo mnenje, da je šlo pri karantanskih vstajah za upore proti krščanstvu. Historiografska dela 15. do 18. stoletja so nezanesljiva, polna nedorečenosti, tudi zavestnih potvorb. Poglejmo prelomnice v zgodovinopisju, ki so gradile srhljivko o karantanskih protikrščanskih vstajah. 

V zgodovinopisju se je uveljavilo mnenje, da je šlo pri karantanskih vstajah za upore proti krščanstvu.

Jakob Unrest v Koroški kroniki (okoli 1490) vstaj ne omenja; po Hotimirjevi smrti naj bi v deželo vdrli »Huni«, zato so misijonarji odšli. Ioannes Aventinus je v Bavarskih analih (1554) kot prvi za vzrok karantanskih vstaj navedel nasprotovanje krščanstvu. Slovanski prvaki naj bi se upirali Hotimirju, ker je zavrgel vero prednikov in sprejel nov način čaščenja Boga. Po njegovi smrti so izgnali duhovnike. Bavarski kraljevič Tasilo je napadel deželo in postavil za kneza Valtunka, ki mu je salzburški škof Virgilij poslal duhovnike. Ta opis je v svojem Kraljestvu Slovanov (1601) povzel Mauro Orbini.

Kasnejša historiografija je dogodke razlagala na dva načina. Bavarski zgodovinarji Marcus Welser v Bavarski zgodovini (1605), Andreas Brunner v Analih o junaštvu in usodi Bojev (1626) in Johannes Vervaux v Analih ljudstva Bojev (1662) skladno s Konverzijo omenjajo, da je Hotimir vabil škofa Virgilija, naj obišče Karantanijo. Ta zaradi nemirov ni prišel, ampak je v deželo poslal druge duhovnike. Po Hotimirjevi smrti je prišlo do nove vojne; duhovščina je bila pregnana, dokler ni zavladal Valtunk, ki mu je Virgilij poslal misijonarje.

Sočasno s to razlago se je v zgodovinopisju uveljavil še opis dogodkov, po katerem naj bi se poganski Slovani nečloveško znašali nad kristjani; porazila naj bi jih najprej bavarski vojvoda Tasilo in nato karantanski knez Valtunk, ki naj bi poražene upornike okrutno kaznoval. Ta opis si je v slogu tedanjega zgodovinopisja izmislil Michael Gothard Christalnick, v Koroških analih pa ga je objavil Hieronymus Megiser (1612). Povzemimo nekaj odlomkov. 

Plemstvo se je večkrat zoperstavilo bavarskemu dvoru in od njega postavljenemu knezu Hotimirju, ki se je dal krstiti.

Plemstvo se je večkrat zoperstavilo bavarskemu dvoru in od njega postavljenemu knezu Hotimirju, ki se je dal krstiti. Deželni gospodje in knezi so obdržali vero pradedov. Pregnali so duhovnike in kristjane na Bavarsko; vdrli so tudi na Laško. »Slovani so trgali ženskam dojenčke od prsi, jih nalagali na kup, zraven pa stare in šibke otroke, jih prižigali in sežigali, žene in dekleta so privezovali na drevesa, jim rezali trebuhe in jim vlekli ven čreva in drobovje ter streljali nanje s puščicami; mnogo ljudi so pobili, polovili in odpeljali.« Bavarski vojvoda Tasilo jih je porazil. Na Koroškem in v Slovenski marki je postavil za kneza Valtunka. V času nemirov so duhovniki odšli. 

Knez Valtunk je prosil salzburškega škofa Virgilija, naj mu pošlje misijonarje, kar je ta tudi storil. Valtunk si je prizadeval rojake in plemstvo podučiti v krščanski veri. Nasprotoval mu je del plemstva, zlasti gospodje Drochus, Hermannus Aurelius, Samo, Theodorus in Henricus. Kolovodja je bil Hermannus Aurelius. Valtunk je z množico oborožencev krenil proti Sisku. Tam je porazil Avrelija, pri Metliki pa še Droha. Ujetnikom je dal na trgu v Beljaku »odsekati roke, zatem vse druge ude kot ušesa, nosove, izmaličiti gležnje, polomiti goleni in jih skupaj s trupom vreči v mlake in jarke«. Krute kazni naj bi nasprotnike krščanstva odvrnile od upornosti. 

Kot vir za opisani prikaz navaja avtor neobstoječega pisca Ammonia Salassa.

Kot vir za opisani prikaz navaja avtor neobstoječega pisca Ammonia Salassa. To izmišljeno pripoved so povzeli Martin Bavčer v Zgodovini Norika in Furlanije (1657–1663), Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689) in Aquilinus Julius Caesar v Državni in cerkveni zgodovini vojvodine Štajerske (1768).

Nekaj sodobnikov se je temu opisu dogodkov izognilo. Janez Ludvik Schönleben v Nekdanji in sodobni Kranjski (1681) in Marko Hanžič v delu Odlomki ali béra za zgodovino Koroške (1793) poznata Christalnick-Megiserjevo delo, vendar sta do njega kritična. Vstajam ne pripisujeta izključno verskih razlogov. Več zgodovinarjev vstajam ne posveča posebne pozornosti in nadaljuje skôpo tradicijo poročanja bavarskih zgodovinopiscev. 

Historiografska izmišljotina – navdih za Prešernov Krst pri Savici

Literarni ustvarjalci pogosto umeščajo svojo zgodbo v zgodovinsko okolje ali dogajanje ali pa ju domišljijsko poustvarjajo. Njihova izvajanja so za bralce privlačnejša od dognanj zgodovinarjev, ki tudi niso dokončna, ampak se zgodovinsko védenje postopno izpopolnjuje. Slovenska zgodovinska znanost ima nepretrgano tradicijo šele od zadnjih desetletij 19. stoletja, ko je znanje o slovenski preteklosti utemeljila na kritično pretresenih virih.

Tudi France Prešeren je motive za svoje stvaritve večkrat našel v zgodovini.

Tudi France Prešeren je motive za svoje stvaritve večkrat našel v zgodovini. Bil je slovenski rodoljub, privržen slovanstvu ter zagovornik prvinskih elementov tistega, kar naj bi bilo lastno slovenskim prednikom. V Krstu pri Savici je za motiv izbral pokristjanjevanje vzhodnoalpskih Slovanov – Karantancev v 8. stoletju in opisal krvavo nasilje, s katerim naj bi oblast pod poveljstvom koroškega vojvode, Hotimirjevega sina Valjhuna (Valtunka), vsiljevala upornemu ljudstvu novo vero. 

Zgodovinsko ozadje pesnitve je vključno s historičnimi netočnostmi povzel po Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske. Ta je spadala v historiografski vrh Prešernovega časa, a je v opisu krvavih spopadov poganov in kristjanov plagiatorsko sledila Christalnick-Megiserjevi izmišljeni pripovedi. Prešeren je poganske branilce »vere staršev« prikazal kot junaške žrtve okrutnih krščanskih nasprotnikov.

Zgodovinsko ozadje pesnitve je vključno s historičnimi netočnostmi povzel po Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske.

Odmevi Prešernove pesnitve

Anton Aškerc je bil odličen poznavalec slovenske zgodovine in ji je namenjal številne pesmi. Prešernov Valjhun je navdihnil njegovo epsko-dramsko pesnitev Knez Volkun, ki protagonista slika izrazito naklonjeno. Opisuje načrtovanje in obred umestitve Volkuna (Valtunka) za karantanskega kneza. Volkunov govor med obredom opeva slavno, svobodno preteklost njegovega slovenskega rodú. 

Prestol odkupi z mošnjo, voličem, konjičem in knežjo obleko ter ustoličevalca oprosti davkov. Povzpne se na knežji kamen, zamahne z mečem na vse štiri strani neba in priseže, da bo pravično vladal. Aškerc je pesniško domiselno prenesel ohranjeni opis obreda iz 13. v 8. stoletje. Izbira Valtunka za protagonista pesnitve pa vzbuja pomisleke: Konverzija navaja, da je ljudstvo dalo oblast Gorazdu in Hotimirju, za njunega naslednika Valtunka pa tega ne omenja.

Izbira Valtunka za protagonista pesnitve pa vzbuja pomisleke.

Dominik Smole v drami Krst pri Savici vsebinsko nadaljuje Prešernovo umetnino. Od dogodkov omenja pogreb kneza Boruta, umestitev Gorazda, določitev meje med oglejskimi in salzburškimi misijonskimi pristojnostmi na Dravi ter smrt Bogomile in Črtomirja. Odpira filozofska vprašanja ter psihološke in verske dileme. V metaforično zamišljenem delu, ki ni zgodovinska kronika, ampak politično-filozofska pripoved, so v zgodovinski kulisi moteče stvarne netočnosti v opisu nekdanjih razmer in dogodkov.

V zgodovinski kulisi dela so moteče stvarne netočnosti v opisu nekdanjih razmer in dogodkov.

Literarni kritiki jih niso zaznali, na nekatere je kot edini pred dvema desetletjema opozoril zgodovinar Peter Vodopivec: Valjhun (Valtunk) je prikazan kot sodobnik desetletja starejših predhodnikov, preminulega karantanskega kneza Boruta in njegovega sina – novega kneza Gorazda ter misijonarjev, ki so po Konverziji delovali v deželi za časa Gorazdovega naslednika Hotimirja. Od kneza je Valjhun degradiran v Gorazdovega »zvestega bojevnika«. Gorazd naj bi bil umeščen na vojvodskem stolu, ki ga tedaj še ni bilo. Omenja se institucija Cerkve, kot se je izoblikovala v naslednjih stoletjih. Meja med salzburškim in oglejskim misijonskim območjem na Dravi se je v drugačnih okoliščinah določala pol stoletja kasneje, brez sodelovanja »rimskega škofa«. Polja s pšenico, čebelami v ajdi in krompirjevim cvetom bi v času pred orno obdelavo tal v vzhodnih Alpah zaman iskali, saj so ajdo prinesli v Evropo križarji, krompir pa odkritelji Amerike, enako kot tobak, s katerim se v pripovedi razvaja eden od oglejskih patrov. Gorazd se ponaša z zemljevidom na papirju, a tedaj v Evropi še ni bilo ne uporabnih zemljevidov, ne papirja itn.

Aktualni odmev Prešernovega Krsta pri Savici je knjiga Spomenke in Tineta Hribarja Slovenski razkoli in slovenska sprava, ki reinterpretira zgodnjesrednjeveško zgodovino prostora med Alpami in Jadranskim morjem. Filozof Hribar v njej ugotavlja, da naj bi, po Prešernovem Krstu pri Savici, prišlo do prvega velikega razkola med Slovenci »pred več kot tisoč leti, na začetku nasilnega pokristjanjevanja slovanskih plemen oz. slovenskega ljudstva, predhodnika Slovencev. [...] Ob podpori izdajalca Valjhuna (so) zmagali oboroženi duhovniki s križem v eni in z mečem v drugi roki [...].« Razdvojenost v krščanstvu naj bi povzročila razkol med Slovenci, izvirajoč iz »valjhunske kolaboracije z okupatorjem, ozemeljskim osvajalcem in izganjalcem prvotne vere«. »General Rupnik je Valjhun 20. stoletja.« 

Skozi Prešernovo pesnitev Krst pri Savici in istoimensko dramo Dominika Smoleta Hribar razčlenjuje zgodovinski spomin Slovencev.

Skozi Prešernovo pesnitev Krst pri Savici in istoimensko dramo Dominika Smoleta Hribar razčlenjuje zgodovinski spomin Slovencev: potem ko so Bavarci pokorili Karantance, je sledil konflikt med osvajalci in uvajalci krščanstva ter branilci stare vere Slovanov. Po Hribarju bi moral irski duhovnik v pesnitvi Valjhuna označiti »za hudodelca, za to, kar je v resnici bil: zločinec«. 

Literarni stvaritvi sta Hribarju podlaga za utemeljevanje lastnih pogledov, pri čemer prepleta zgodovinske dogodke in literarno fikcijo ter preteklost in sedanjost, krščanstvo zgodnjega srednjega veka in rimskokatoliško Cerkev. Dogajanje izpred dvanajstih stoletij označuje s sodobnimi pojavi in pojmi (kolaboracija, okupacija, razkol), ki so za tedanji čas neustrezni, enako kot je neutemeljena in neprimerna diskreditacija kneza Valtunka.

Članek si lahko v celoti preberete v 41. številki magazina SLO.