Ulice dveh kavkaških prestolnic, Tbilisija v Gruziji in Erevana v Armeniji, so v zadnjih mesecih pogosto prizorišče protestov. Razlogi so različni, a v ozadju povezani s premiki, ki so jih na južnem Kavkazu sprožile spremenjene razmere po ruskem napadu na Ukrajino. Medtem ko vladajoča stranka v Gruziji počasi zapušča evropsko perspektivo in se pomika v bližino Rusije, pa se v Armeniji vlada odmika iz ruske sfere in išče pomoč Zahoda. Medtem avtoritarni režim v Azerbajdžanu ne dopušča izražanja nezadovoljstva, hkrati pa na krilih izvoza zemeljskega plina in nafte krepi vojaško premoč ter uspešno krmari med Rusijo in Zahodom. Takšna je splošna slika, a vsaka od teh držav ima svojo dinamiko in zgodovino, kar dela ta del sveta še bolj nepredvidljivega.

Gruzijske sanje

V Gruziji so konec maja po dveh letih protestov sprejeli sporni zakon o tujih agentih, ki predvideva registracijo vseh organizacij, ki prejemajo več kot dvajset odstotkov financiranja iz tujine. Opozi...