Na 102. rojstni dan božjega služabnika, duhovnika, profesorja dr. Antona Strleta je bila v prostorih ljubljanskega nadškofijskega ordinariata prva javna seja v procesu za njegovo beatifikacijo in kanonizacijo. S sejo so se po besedah nadškofa Stanislava Zoreta v procesu za uradno priznanje svetosti prof. Strleta odprla nova vrata: »Dana je možnost za uradno zaslišanje prič pred sodiščem, hkrati pa je končan del škofijskega procesa,« je dejal nadškof Zore, ki je po uradni seji ob somaševanju škofa Franca Šuštarja, postulatorja v procesu Strletove beatifikacije p. dr. Andreja Pirša in drugih duhovnikov v stolnici sv. Nikolaja daroval mašo »v zahvalo za svetniško življenje božjega služabnika, hkrati pa s prošnjo za spodbudo za vse nas, da bi se mu še bolj priporočali.«

V prostorih nadškofijskega ordinariata je bila prva seja v postopku za beatifikacijo božjega služabnika duhovnika prof. Antona Strleta (foto Ivan Rampre/radio Vatikan)

Nadškof Zore: » Naši sodobniki so. Na sebi nimajo zlatih tunik in svetniške avreole.«

»Misel na svetost nas vedno vznemiri. Zavedamo se namreč, da je svetost nekaj velikega, nekaj izjemnega. Da gre za čudovito sodelovanje božje dobrote in človekovega odgovarjanja. Da gre za živo uresničevanje kreposti vere, upanja in ljubezni, ki se konkretno kažejo skozi življenje kreposti modrosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti,« je zbrane na prvi javni seji nagovoril nadškof Zore in poudaril, da je pomembno, da ob svetnikih, ki jih srečujemo v bogoslužju Cerkve, prepoznavamo tudi svetnike, ki so živeli ali ki živijo med nami. »Naši sodobniki so. Na sebi nimajo zlatih tunik in svetniške avreole, ampak so oblečeni kakor mi in so del vsakdanjika.« Tako je po besedah nadškofa skupina prepoznala tudi herojske kreposti v božjem služabniku duhovniku Strletu in dala pobudo za začetek postopka za njegovo beatifikacijo.

»Ali bi bil pregovorno skromnemu in ponižnemu profesorju Strletu takšen postopek sploh po volji?«

Ko je nadškof premišljeval o prof. Strletu, o njegovi pregovorni skromnosti in ponižnosti, se je vprašal, kot je dejal, ali bi bil profesorju takšen postopek sploh po volji. »Dokler je bival med nami, gotovo ne, saj se je neprestano zahvaljeval Bogu za vse milosti, ki mu jih je v življenju naklonil. Sedaj pa, ko, kakor upamo, gleda Boga iz obličja v obličje, verjamem, da je tudi njegova želja, da bi bil Bog čim bolj poznan in ljubljen tudi med našimi sodobniki. In če je pot do tega poznanja in ljubezni tudi njegova beatifikacija, potem se je ne bo branil.« Nadškof je povabil zbrane, da se božjemu služabniku Antonu Strletu pa tudi drugim našim svetniškim kandidatom veliko priporočamo in prosimo Boga, naj jih odlikuje s častjo oltarja, da se bo tudi po priprošnji božjega služabnika uresničevalo načelo Strletovega življenja: »Povsod Boga!«

Postulator p. dr. Andrej Pirš je s podpisom listine in z roko na Svetem pismu prisegel, da bo postopek za beatifikacijo prof. Strleta nadaljeval tudi v novi fazi (foto Ivan Rampre/Radio Vatikan)

Profesor Strle o ekumenizmu: "Ekumenizem, to je zame nekaj, v čemer donijo iste melodije, kakor v besedi 'evangelij'."

Pri pridigi je nadškof Zore prebiral misli prof. Strleta in ga v tednu edinosti pogledal tudi pod vidikom ekumenizma. Verjetno proti koncu 2. Vatikanskega koncila je prof. Strle zapisal: »Ekumenizem se mi zdi ena od najdragocenejših idej, kar jih je sprožil ali poživil drugi vatikanski koncil … Ekumenizem, to je zame nekaj, v čemer donijo iste melodije, kakor v besedi 'evangelij'. Kadar sem se ravnal res po 'evangeliju', sem vedno čutil kako me osrečuje in kako valovi notranje harmonije segajo v okolico. Sicer pa, kako bi sploh mogel kdaj za trenutek živeti po evangeliju, ne da bi sejal tiho, skromno, prijazno veselje v svoje okolje, med ljudi, sredi katerih živim … Kadar pa sem se predal tistemu 'pragozdu' neevangeljskosti, ki je v meni in se hoče spet in spet uveljaviti, sem se zdel sam sebi kakor slana, ki je zamorila polno cvetov veselega upanja … Ekumenizem hoče od nas predvsem to dobrohotnost do bližnjega, dobrohotnost, ki je porojena iz vere v Jezusa Kristusa, še več, iz zedinjenja s Kristusom.«

Oblikovale so ga misli in zgledi svetnikov

Nadškof je med drugim dejal, da se je Anton Strle v junaški stopnji trudil za svetost in nam s tem dal zgled, kako naj se na pravi način trudimo za ekumenizem, obenem pa misijonsko delujemo v svoji okolici. Da so Antona Strleta oblikovali misli in zgledi svetnikov, je dejal nadškof. »Kot bogoslovec se je navdušil za Johna Henryja Newmana in od njega prevzel misel, ki ga je navdihovala vse življenje: »Moja duša naj bo s svetniki.« Že v prvem letniku semenišča si je za vzornika vzel sv. Frančiška Saleškega, pri katerem je občudoval njegovo uravnovešenost. Ignacij Lojolski ga je učil velikodušnega darovanja v večjo čast božjo. Ob zgledu Grigniona Montfortskega se je učil izročati Materi Božji. In vsak dan se je priporočal Lojzetu Grozdetu, o katerem je napisal tudi življenjepis, zaradi katerega so ga celo zaprli.« Ob svetnikih se je navdihoval, ob njihovem zgledu je prejemal moč za duhovni boj, je nadaljeval nadškof in povabil zbrane pri maši, »naj bo Strletovo življenje, predvsem pa junaška ljubezen do Boga, tudi za nas navdih hrepenenja in prizadevanja za svetost, ki je najučinkovitejše delo za edinost. Priporočajmo se mu in prosimo Boga, naj ga čim prej odlikuje s častjo oltarja.«

Več o slavju ter življenju in delu prof. Antona Strleta v novi številki tiskane Družine

Ob nadškofu Stanislavu Zoretu so somaševali škof Franc Šuštar, postulator p. Andrej Pirš in številni drugi duhovniki /foto K. H.)


Verniki, ki so dodobra napolnili ljubljansko stolnico, povečini še ohranjajo spomin na prof. Strleta


Stolni župnik Jože Plut je ob koncu maše povedal, da je bil prof. Strle na poseben način povezan s stolnico. "V tej cerkvi je 29. junija 1941 prejel duhovniško posvečenje. Od jeseni 1946 do odhoda v petletni zapor na god sv. Ane 26. julija 1947 je bil v stolnici nastavljen za vikarja in kaplana. Dolga leta je že ob petih zjutraj prihajal na enourno molitev in češčenje sv. Rešnjega Telesa. Prav tako je od leta 1959 do 1965 med tednom vsako jutro maševal v tej cerkvi. Podoba brezjanske Matere Božje in tabernakelj s svetim rešnjim Telesom sta bila zanj dva najpomembnejša kraja v stolnici."