Na prvi dan v novembru skupaj stojimo pred velikanskim prepadom, ko mislimo na minljivost, smrt in poslednje stvari. »Vsi padamo. Ta roka, te oči. Vsem je zapisan padec: neizbežno,« piše pesnik Rilke. In nadaljuje: »A Eden je, ki neizmerno nežno to večno padanje v rokah drži.« Lahko rečemo, da so prepadi pravzaprav dvojni, da imamo prepade navzdol in prepade navzgor (izraz prepadi navzgor je povzet po naslovu slikarskega dela J. Muhoviča). Pri prepadih navzdol trepetamo, kako bomo enkrat na vsem lepem zgrmeli v črno praznino niča. Ne računamo na tistega Enega, ki vedno nežno poskrbi za vse neizbežno. Kakor sami vemo in znamo, se otepamo strahu pred lastno končnostjo, prvim vzrokom človekove tesnobe, ki se praviloma skriva pred našo zavestjo. Oprijemljemo se navideznih oblik nesmrtnosti, hlastamo po moči, bogastvu in časteh. Stara modrost pa pravi, da kdor se ščiti pred smrtjo, se ščiti tudi pred življ...