Vrlini zmernosti in skromnosti sta že dolgo v zatonu. Od tod razna neravnovesja, tudi okoljsko, saj je, kot beremo v okrožnici Hvaljen, moj Gospod, naš »notranji mir zelo povezan s skrbjo za okolje in skupno dobro«. Mir doživljamo, ko živimo pristno, v skrbi za skupno dobro, smo sposobni čudenja in s tem globljega razumevanja življenja. Ko se ustavimo, utihnemo, da najdemo sozvočje s seboj, drugimi, Bogom in stvarstvom. In začnemo razmišljati celostno: o skromnejšem življenjskem slogu, vzgibih srca, ali živimo v polnosti svoj vsakdan, ga dojemamo kot Božji dar? Se pred in po obedu zahvalimo za hrano Bogu, ljudem, ki so jo pripravili ...? Ne praznujemo dneva Zemlje, vode, dneva žena, mož ... z velikimi besedami le tisti dan, ampak dajemo ves čas prostor tem dimenzijam občestvenosti.

Veselje – struktura genetskega koda

Namesto tesnobnega divjega hlepenja po še »več« nas krščanska duhovnost usmerja h globokemu veselju v zmernosti in skromnosti,...