Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je aprila 2009 sprejel Evropski parlament, tudi z glasovi slovenskih poslancev, je med drugim prinesla pobudo o 23. avgustu (tega dne leta 1939 sta sklenila pakt nacistična Nemčija in komunistična Sovjetska zveza) kot dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. S to resolucijo se je slovenska država po volji levosredinske parlamentarne večine sicer le seznanila in je ni popolnoma posvojila, spominski dan pa je predvsem po zaslugi Študijskega centra za narodno spravo tudi pri nas vendarle dobil »domovinsko pravico«. S sklepom druge Janševe vlade avgusta 2012 je 23. avgust dobil tudi večjo formalno težo, a kljub temu ostaja njegovo praznovanje na obrobju zanimanja nosilcev oblasti, zato pa z nič manjšo težo pri tistem delu slovenske javnosti, ki se zaveda pomena celovitega spominjanja na žrtve vseh totalitarizmov, tudi komunističnega, za katerega sicer pri nas v večinskem mnenju veljajo drugačna merila vrednotenja.

Razstava v nekdanjih udbovskih celicah


Helena Janežič predstavlja razstavo Stop, cenzura!

Letošnji spominski dan je bil znova preplet več dogodkov. Uvodni je bilo odprtje razstave Stop, cenzura! v nekdanjih celicah tajne politične policije na Beethovnovi 3 v Ljubljani. Razstavo, ki govori o prepovedani literaturi v Sloveniji v času od leta 1945 do 1991 z vidika knjižnic, predstavi sezname prepovedanih knjig, čiščenje knjižnic in knjigarn leta 1945 ter štiri v Sloveniji tudi uradno prepovedane knjige je predstavila avtorica Helena Janežič iz Narodne univerzitetne knjižnice v Ljubljani (avtorica razstave je o tej temi pisala tudi za Družinino prilogo Slovenski čas).


Zaporniške celice na Beethovnovi 3 v Ljubljani, v nekdanji stavbi Ministrstva za notranje zadeve, sodijo v nepremično kulturno dediščino Republike Slovenije in imajo status kulturnega spomenika državnega pomena; Študijski center za narodno spravo načrtuje, da bo v prihodnosti v celicah odprl muzej totalitarizma, doslej pa so ponudile prostor predvsem za razstave, povezane s slovenskimi totalitarnimi praksami.

Cvetje ob spominski tabli

Naslednji dogodek dneva spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov je bil pred stavbo ameriškega veleposlaništva, kjer je bila za časa veleposlanika Josepha A. Mussomelija aprila 2014 postavljena tabla v čast vsem slovenskim žrtvam totalitarizmov. Zbrane je nagovoril namestnik veleposlanika Gautam Rana, ki je med drugim dejal, da se na ta dan spominjamo tako žrtev totalitarizmov kot tudi vseh tistih, ki iskreno iščejo poti za spravo, prav tako pa vseh, ki so se borili in si prizadevajo za ohranitev slovenske neodvisnosti in istovetnosti. Z direktorico Študijskega centra za narodno spravo dr. Andrejo Valič Zver sta pred spominsko tablo položila cvetje, ki ga je daroval Keith Miles, častni predsednik Britansko-slovenskega društva (redni sodelavec Družinine priloge Slovenski čas je bil med drugim pobudnik zadostilne maše oktobra 2010 v cerkvi Marijinega brezmadežnega srca v Great Missendenu v Veliki Britaniji ob spominu na domobrance, ki so jih britanske zasedbene oblasti leta 1945 izročile v roke jugoslovanskim komunistom in tako v smrt, o čemer je spregovoril v intervjuju za Družino).


Direktorica Študijskega centra za narodno spravo dr. Andreja Valič Zver in namestnik ameriškega veleposlanika v Sloveniji Guatam Rana.

Maša in memorial

Osrednji dogodek spominskega dneva pa je bila maša v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja in po njej memorial, ki sta ga pripravila Študijski center za narodno spravo in vojaški vikariat.

Mašo je ob somaševanju več duhovnikov daroval nadškof metropolit Stanislav Zore. V nagovoru (v nadaljevanju ga objavljamo v celoti) je med drugim govoril o skrivnosti totalitarizmov vseh časov: »Takoj ko je človek vzel Bogu pravico, da odloča, kaj je dobro in hudo, je bil sposoben obtožujoče uperiti prst na sočloveka in ga spremeniti v krivca za svojo bedo.« Pri totalitarizmih gre prav za to: nekoga naredimo za krivca svojega stanja, resnica pa pri tem ni pomembna in jo skupaj s človekom žrtvujemo za dosego svojega cilja. »Nacizem je s prstom pokazal na Jude, na Slovane, na Rome in druge in ustvaril koncentracijska taborišča ter v praksi preizkusil teoretična razglabljanja očetov marksizma o narodih, ki so nosilci razvoja, in o tistih, ki so zaostali in jih bo zato treba iztrebiti. Komunizem pa je v istem duhu s prstom kazal na 'kapitaliste', ki so razlog vsega zla na svetu in jih je zato treba iztrebiti,« je naravo totalitarizmov opisal nadškof Zore. Posledice? »Eni in drugi so obljubljali raj na zemlji. Kaj so ti satanski načrti povzročili človeštvu! Treblinko, Auschwitz, Sibirske gulage, in holodomor v Ukrajini, Gonars, Rab, pri nas pa Teharje, Ferdreng, Rog, Hudo jamo, da naštejem samo najhujše. In v narode so vsekali rane, ki še vedno krvavijo, ki še vedno bolijo.« Te rane pa lahko pozdravi zavezanost trem temeljnim vrednotam, o katerih je govoril torkov evangeljski odlomek: »Pravičnost, usmiljenje in zvestoba nas bo prenovila. Pravičnost in zvestoba resnici bosta prečistili našo zgodovinsko zgodbo, po usmiljenju pa bomo ob resnici naše preteklosti postali bolj počlovečeni ljudje.«


Med spominsko akademijo v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja – osrednja govornica memoriala je bila pisateljica in publicistka Alenka Puhar (prva z desne v prvi vrsti).

Zbrane v stolnici je v okviru memorialne akademije nagovorila pisateljica, publicistka, aktivistka za človekove pravice (tudi sodelavka Družinine priloge Slovenski čas, kjer bomo v septembrski številki objavili njen celoten govor) Alenka Puhar, ki se je med drugim dotaknila primerjanja treh vodilnih totalitarizmov, nacizma, fašizma in komunizma, ki v velikem delu javnosti še vedno ostaja politično nekorektno. »Tudi po padcu komunistov s položaja monopolnih oblastnikov in edino dovoljenih tolmačev resnice se je primerjanja obdržal slab glas. Kar se, jasno, pozna tudi temu prazniku in slovesnostim, s katerimi ga obhajamo,« je položaj opisala govornica. A dejstva tako primerjavo upravičujejo – tudi tista, ki jih je denimo v znamenitem romanu Življenje in usoda zabeležil ruski pisatelj Vasilij Grossman, ena izmed prič, ki jih je Puharjeva skozi svoje razmišljanje v duhu povabila v obrambo dneva v spomin vseh žrtev vseh totalitarizmov. Grossman, ki je kot vojni dopisnik skoraj štiri leta spremljal Rdečo armado, je namreč v tem delu na skoraj tisoč straneh skozi človeške usode in občasne osebne refleksije razgrnil prav to: »Kako zelo, eklatantno, sramotno, prav gnusno sta si bila podobna Hitlerjev nacionalsocializem in Stalinov boljševizem. In kako 'o tem sodobnost z razumljivo skromnostjo molči'.«


»Ta velika trojica: pravičnost, usmiljenje in zvestoba nas bo prenovila«

Nagovor nadškofa Zoreta pri sveti maši ob evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarizmov

Spoštovani bratje in sestre. Nocoj smo se v naši stolni cerkvi zbrali s prav posebnim razlogom. Danes je namreč evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Na današnji dan zaradi tega, ker je leta 2009 Evropski parlament 23. avgust razglasil za evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Na ta dan je bil leta 1939 podpisan pakt Ribbentrop-Molotov med nacionalsocialistično Hitlerjevo Nemčijo in komunistično Stalinovo Sovjetsko zvezo. Kakšne so bile posledice zlitja totalitarizmov, ki v ideološki slepoti ne vidijo umiranja desetin milijonov ljudi, krike žalovanja pa prepovedo, da jih ne bi motili v uživanju osvojenega.


Nadškof Stanislav Zore

Kje bi lahko iskali vzroke, da ljudje dopustimo, da se v tkivu družbe razvije takšno zlo? Pravzaprav o tem govorijo že prve strani Svetega pisma. Zlo je stopilo v človeka in potem v svet, ko se je človek odločil, da ne bo poslušal Boga in njegove besede. Ko ne bo sprejemal tega, kar je Bog ustvaril in mu vse to zaupal v upravljanje, da bi od tega užival sadove in se zahvaljeval Stvarniku. Zlo je stopilo vanj, ko se je odločil, da bo sam postavljal mejo med dobrim in hudim, da bo svoje življenje v vseh razsežnostih vzel v svoje roke. To je bil prelomni korak. Da bo svoje življenje vzel v svoje roke. Pa ne v duhu odgovornosti do vsega, kar ga obdaja. To bi iz njega naredilo upravitelja sveta, kar je Bog tudi hotel. Ne. Človek je življenje vzel v svoje roke kot gospodar vsega. Od tega koraka pa do trenutka, ko je v svoje roke vzel tudi življenje drugih ljudi, in to dobesedno, je v Svetem pismu dovolj obrniti samo eno stran. Od občudujočega Adamovega vzklika, ko je prvič videl svojo ženo Evo in rekel: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa,« pa do strahotnega Kajnovega vprašanja: »Sem mar jaz varuh svojega brata?« je samo nekaj korakov. Takoj ko je človek vzel Bogu pravico, da odloča, kaj je dobro in hudo, je bil sposoben obtožujoče uperiti prst na sočloveka in ga spremeniti v krivca za svojo bedo.

In to, dragi bratje in sestre, je skrivnost totalitarizmov vseh časov, ki so svojo skrajno podivjanost pokazali v stoletju, v katerem je človek stopil in luno, isti razum pa je uporabil za množično morjenje svojega brata, sočloveka. Gre ravno za to, da nekoga naredimo za krivca svojega stanja. Resnica pri tem ni pomembna. Resnico skupaj s človekom žrtvujemo za dosego svojega cilja. Nacizem je s prstom pokazal na Jude, na Slovane, na Rome in druge in ustvaril koncentracijska taborišča ter v praksi preizkusil teoretična razglabljanja očetov marksizma o narodih, ki so nosilci razvoja, in o tistih, ki so zaostali in jih bo zato treba iztrebiti. Komunizem pa je v istem duhu s prstom kazal na »kapitaliste«, ki so razlog vsega zla na svetu in jih je zato treba iztrebiti.

Eni in drugi so obljubljali raj na zemlji. Kaj so ti satanski načrti povzročili človeštvu! Treblinko, Auschwitz, Sibirske gulage, in holodomor v Ukrajini, Gonars, Rab, pri nas pa Teharje, Ferdreng, Rog, Hudo jamo, da naštejem samo najhujše. In v narode so vsekali rane, ki še vedno krvavijo, ki še vedno bolijo.

Mi smo nocoj tukaj, ker smo zavezani trem velikim vrednotam, o katerih je pismoukom in farizejem precej trdo spregovoril Jezus. Trdo vsaj za naša s politično in vsakršno drugo korektnostjo napolnjena ušesa. Po Jezusovih besedah so v postavi najvažnejše pravičnost, usmiljenje in zvestoba. Totalitarizmi so vse tri izbrisali iz vseh svojih slovarjev in težko bi jih prepoznali v katerem koli njihovem dejanju. Ne pravičnosti, ne usmiljenja in ne zvestobe niso poznali. Izkušnja nas uči, da brez teh treh vrednot nobena človeška družba ne more živeti, kaj šele, da bi se razvijala. Samo pravičnost lahko med ljudmi in skupinami ustvari razmerje varnosti in zaupanja, v katerih lahko postajamo sodelavci, soustvarjalci in sosedje. Samo usmiljenje daje pravico do bivanja tudi tistim, ki jih je sodobna miselnost po besedah papeža Frančiška uporabila in zavrgla. Kot tretja vrednota pa nas povezuje zvestoba. V nocojšnjem spominu zvestoba do resnice. Zvestoba do resnice zahteva, da našo narodno preteklost pogledamo takšno, kakršna je bila. Pravičnost zahteva, da vse, ki so to zgodovino oblikovali, poimenujemo z njihovimi pravimi imeni. Brez tega se ujamemo v zanko nesmisla. Na eni strani imamo heroje, na drugi izdajalce, ki so postali žrtve revolucionarnega nasilja, nikjer pa nimamo tistih, ki so ta zločin zagrešili. Brez resnice in pravičnosti bomo obtičali sredi koraka. Ujeti bomo v preteklosti.

Zato pa tako močno potrebujemo usmiljenje. Letošnje leto v Cerkvi praznujemo sveto leto usmiljenja, da bi ob zavesti Božjega usmiljenja tudi mi spoznali, da potrebujemo usmiljenje. Usmiljenje potrebujemo zato, da omehča pogled in srce, da se v njem ne naseli sovraštvo. Usmiljenje potrebujemo zato, da nas pravičnost in resnica ne vodita na pot maščevanja, ampak na pot odpuščanja. Usmiljenje potrebujemo zato, da se bodo tisti, ki so ukazali pomore in tisti, ki so pomore izvajali, morali srečati s seboj in svojimi dejanji - če ne prej, takrat, ko bo zanje iz Božjih ust prišlo dokončno vprašanje: Kjer je tvoj brat? Usmiljenje potrebujemo zato, da bomo na to vprašanje lahko odgovorili: Gospod, grešili smo. Bili smo slepi in pohlepni. A glej, potrudili smo se, da smo vse žrtve pokopali, tako da ima sedaj vsaka izmed njih svoj grob. Da nam ne bo treba odgovoriti - moj brat trohni v breznu ali jami - ampak bomo lahko rekli: Moj brat počiva v grobu.

Ta velika trojica: pravičnost, usmiljenje in zvestoba nas bo prenovila. Pravičnost in zvestoba resnici bosta prečistili našo zgodovinsko zgodbo, po usmiljenju pa bomo ob resnici naše preteklosti postali bolj počlovečeni ljudje.

Ta trojica pa nas bo tudi varovala, da ne bomo slepci našega časa odtavali v nove totalitarizme, še bolj krute, še bolj krvave in že bolj solzne. Zato pri tej sveti maši prosim Boga: Gospod, bodi usmiljen z vsemi žrtvami totalitarnih režimov – s tistimi, ki so trpeli in s tistimi, ki so trpljenje povzročali, s tistimi, ki so umirali in s tistimi, ki so morili. Gospod, bodi usmiljen tudi z nami, da bomo po tvojem zgledu sposobni sprejeti križ zgodovine in ga nositi ne v pogubljenje, ampak v odrešenje. Gospod, usmili se našega naroda. Amen.

Fotografije: Bogomir Štefanič