Jezus!

Ti si trpel na križu tudi za moje grehe, da bi tudi jaz enkrat prišla v Nebesa. Jaz pa tako težko prenašam bolečino, tako težko potrpim in tako težko čakam. Vedno hitim. Tudi skozi vrata cerkve, noter in ven. Večkrat ne pogledam niti, kje je blagoslovljena voda, da bi se z njo pokrižala. Da bi se s teboj pokrižala, Jezus.

Pa ne, da se ne pokrižam z vodo. Sploh se ne pokrižam, ko vstopim v cerkev ali pa se na hitro pokrižam, kar na poti do klopi. Ne ustavim se več pred prezbiterijem, da bi te pozdravila, tebe, ki si vedno navzoč v monštranci v tabernaklju. 

Kako naj te pozdravim, ko sem pa prišla zadnjo minuto ali pa je že celo pozvnilo in se je maša že začela. Kako naj te pozdravim, ko ne morem na koleno, ker me bolijo noge. Včasih naredim tisti pol poklek in ne vem, kaj si misliš ti o tem. Verjetno se smeješ in si misliš: 'A samo toliko sem vreden.'

FOTO: Tatjana Splichal

Ja, saj vem Jezus, lahko bi se samo spoštljivo priklonila, tako počasi, spoštljivo in se pokrižala. Ampak, saj veš, pozna sem in mudi se mi v klop. Vzelo mi bo preveč časa. Uspelo mi je, usedla sem se, še preden je pozvonilo.

In spet moram vstati. A je res treba vstati? Tako težko vstanem. In ti si nosil križ in si padel pod težo križa in si vstal, vstal tudi za mene in za moje grehe, vstal na poti zato, da so te potem lahko pribili na križ.

Jaz pa sem že težko prišla k sveti maši. Toliko je stvari, ki bi jih lahko zdajle naredila, jaz pa sem tukaj. Gledam, poslušam pa ne slišim nič. Moje srce je prazno. Sploh ne vem, kaj je v njem. Ali je sploh kaj v njem?

In ti se daruješ vsak dan znova na naših oltarjih in jaz te lahko pod podobo kruha sprejmem v svoje srce. Pa mi je tudi to težko. Nisem vredna, da prideš k meni, da prideš pod mojo streho … ampak reci le besedo. In rekel si: 'To delajte v moj spomin.'

In jaz pridem in čakam. Večkrat se mi tudi takrat mudi. Hočem čim prej stran od duhovnika, ki mi daruje tebe, Jezus. Nočem te niti pogledati. V bistvu sploh ne vem, kaj naj s tabo, ko te položijo na moje roke. Na moje roke, ki so vse prevečkrat tako nizko, da je tudi duhovnika strah, da boš padel na tla.

Roki sta kar nekako druga ob drugi in pozabila sem, da mi je nekdo enkrat rekel, da naj naredim z rokama križ, da boš ti varen v mojih rokah, kot bom potem jaz varna s tabo v svojem srcu. Ja, moje srce.

Jezus, trudila se bom, da te bom spoštljivo sprejela v svoje srce. Roke bom dvignila v višino svojega srca, da boš hitreje v njem. Ko te bom položila v svoja usta, se mi ne bo mudilo, saj vem, da bo duhovnik vedno počakal, da si vzamem trenutek ali dva in da potem, ko rečem AMEN, lahko še rečem, hvala, da si tu z menoj, Jezus.

Včasih pozabim in se kar obrnem in s teboj na rokah naredim obrat stran od oltarne mize in ne pomislim, da lahko padeš po tleh. In v resnici ne vem, če bi te zmogla s tal pobrati in te dati v usta, ker tla so tako umazana. Ti pa si padel na tla in vstal, vstal za mene, da so te lahko križali.