Ob stoti obletnici priključitve Prekmurja k takratni Kraljevini SHS je Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija izdala knjigo Uroša Lipuščka o tej temi.

Letos se spominjamo stote obletnice priključitve Prekmurja k takratni Kraljevini SHS oziroma združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija je ob tej priložnosti izdala knjigo dr. Uroša Lipuščka z naslovom Prekmurje v vrtincu Pariške mirovne konference 1919. Vloga ZDA in majorja Douglasa W. Johnsona pri določanju slovenskih (prekmurskih) mej.

Na Pariški mirovni konferenci so odločali tudi o usodi Prekmurja. Pomembno, vendar spregledano vlogo je imel član ameriške delegacije, profesor na univerzi Columbia v New Yorku, major Douglas W. Johnson.

Dr. Matija Slavič, aktiven udeleženec pariške konference, je v študiji Prekmurske meje v diplomaciji zapisal: »Obveljala je torej v Prekmurju meja, ki jo je določil Johnson, ki ima največ zaslug, da smo prišli z državno mejo čez Muro. Zato si ta amerikanski profesor zasluži, da dobi v tej naši Slovenski krajini dostojen spomenik.«

ZDA so imele po prvi svetovni vojni odločilno vlogo pri določanju mej v Evropi

Uroš Lipušček je v uvodu v knjigo zapisal, da so imele ZDA odločilno vlogo pri določanju mej v Evropi po prvi svetovni vojni. Ameriški predsednik Wilson je na pariški mirovni konferenci leta 1919 nastopal kot vrhovni razsodnik. Evropski narodi in tudi Slovenci so v njem videli državnika, ki bo postavil temelje novega, bolj pravičnega mednarodnega sistema, temelječega na demokraciji in pravici narodov do samoodločbe.

Potek pariške mirovne konference je pokazal, da je Wilson kljub dobrim namenom postal žrtev stare diplomacije oziroma tajnih sporazumov, ki so jih med seboj sklepale najmočnejše članice antante.

Ameriška delegacija je med konferenco razpadla na več nasprotujočih si skupin. To je na svoji koži občutila tudi delegacija Kraljevine SHS, v kateri so bili tudi slovenski predstavniki.

Predsednik Narodnega sveta dr. Anton Korošec je novembra 1918 med pogovori v Parizu skoraj slepo zaupal zagotovilom Wilsonovega najbližjega sodelavca, polkovnika Edwarda M. Housa, da bodo na mirovni konferenci priznali upravičene slovenske oziroma jugoslovanske zahteve.

Slovenci smo na mirovni konferenci izgubili Trst, Gorico in Koroško, dobili pa Prekmurje

Le nekaj mesecev kasneje je bil Korošec zaradi prelomljenih Housovih obljub odločno proti temu, da bi Wilsonu prepustili arbitražo glede meje z Italijo. Slovenci smo na mirovni konferenci izgubili ne samo Trst in Gorico, ampak celo več ozemlja, kot ga je Italija dobila na podlagi tajnega londonskega pakta iz leta 1915, po plebiscitu leta 1920 pa tudi Koroško.

Zahvaljujoč nekaterim ameriškim ekspertom, predvsem majorju in univerzitetnemu profesorju Douglasu Johnsonu, predsedniku teritorialne komisije in francoskemu diplomatu Tardieuju ter prizadevnosti nekaterih slovenskih delegatov v delu južne Koroške, ki je ostala v Sloveniji, in na južnem Štajerskem skupaj z Mariborom, ni bil razpisan plebiscit.

Prav tako je imel omenjeni ameriški ekspert največ zaslug, da so mejo med Kraljevino SHS in Madžarsko določili severno od reke Mure, kjer poteka še danes.

Čeprav so imele ZDA največji vpliv pri prekrajanju meja v tem delu Evrope po prvi svetovni vojni, njihova vloga še do danes ni v celoti pojasnjena.