Prekmurje leta 1918 in 1919
Objava:
22. 07. 2019 / 11:29
Deli:
Čas branja:
5 minut
Nazadnje Posodobljeno:
19.06.2021 / 11:00
Prekmurje leta 1918 in 1919
Duhovnik Andrej Lažeta je v Murski Soboti izdal knjigo Povsod pokažimo, da smo Slovenci.
Duhovnik Andrej Lažeta je v Murski Soboti izdal knjigo Povsod pokažimo, da smo Slovenci. Kaj se je v Prekmurju godilo leta 1918 in do poletja 1919?
Andrej Lažeta iz Vrhol pri Slovenski Bistrici je bil v duhovnika posvečen leta 2015. Je koordinator bolniške pastorale v Škofiji Murska Sobota. Kako je nastala njegova knjiga Povsod pokažimo, da smo Slovenci. Kaj se je v Prekmurju godilo leta 1918 in do poletja 1919? Kot je pojasnil za Družino, je bil glavni povod za pisanje knjige stavek: »Zasluge za priključitev Prekmurja k Sloveniji imajo katoliški duhovniki.«
Ker je ugotovil, da v Sloveniji in v Prekmurju ni posebnega zanimanja ne za Prekmurje ne za resnico, je bil primoran knjigo izdati v samozaložbi. Upa, da bodo tudi z njeno pomočjo zablestele zasluge katoliških duhovnikov za priključitev Prekmurja k Sloveniji, predvsem Jožefa Klekla.
Andrej LažetaNarodnobuditeljsko poslanstvo dr. Franca Ivanocyja
Kot je avtor zapisal v knjigi je Prekmurje pred in med prvo svetovno vojno zaradi duhovniškega in narodnobuditeljskega poslanstva dr. Franca Ivanocyja in Jožefa Klekla ter katoliških duhovnikov, ki so se zbirali ob njima, ostalo Slovenska krajina, kljub nasilni madžarizacij, ki je načrtno potekala vse od leta 1879 do konca prve svetovne vojne.
Čeprav je dr. Franc Ivanocy (1857–1913) umrl že šest let pred priključitvijo Prekmurja k Jugoslaviji, je priključitev eden izmed sadov njegovega narodnostnega dela. Še deset let po njegovi smrti (1924) je dr. Jožef Hohnjec ugotavljal, da njegov duh živi med prekmurskimi Slovenci, kakor med Štajerci duh škofa Slomška in da sta si oba podobna po svojem duhovništvu, zlasti po svojem delu in trpljenju za slovenski narod, za slovensko govorico širom Slovenije, preko Mure in Drave.
Poteze Jožefa Klekla v odločilnih letih 1918–1919
Zaradi modrih narodnostnih in političnih potez Jožefa Klekla v odločilnih letih 1918–1919 Prekmurje po prvi svetovni vojni ni ostalo madžarska provinca.
Klekl je namreč s svojim premišljenim delovanjem večkrat preprečil sprejetje resolucij, s katerimi so madžaroni v Prekmurju hoteli dokazati, da se Prekmurci na podlagi samoodločbe narodov odločajo za življenje v madžarski državi.
S svojim zelo radikalnim predlogom je tudi poskrbel, da ni prišlo do uresničitve narodne avtonomije, ki jo je madžarska vlada ponudila Prekmurcem.
S tem pa je Klekl Madžarski odvzel glavni argument, ki bi ga lahko predložila na mirovni konferenci v Parizu, češ da so se Prekmurci sami odločili za Madžarsko in so Madžari zanje kot za manjšino poskrbeli.
Kot je avtor zapisal v knjigi je Prekmurje pred in med prvo svetovno vojno zaradi duhovniškega in narodnobuditeljskega poslanstva dr. Franca Ivanocyja in Jožefa Klekla ter katoliških duhovnikov, ki so se zbirali ob njima, ostalo Slovenska krajina, kljub nasilni madžarizacij, ki je načrtno potekala vse od leta 1879 do konca prve svetovne vojne.Čeprav je dr. Franc Ivanocy (1857–1913) umrl že šest let pred priključitvijo Prekmurja k Jugoslaviji, je priključitev eden izmed sadov njegovega narodnostnega dela. Še deset let po njegovi smrti (1924) je dr. Jožef Hohnjec ugotavljal, da njegov duh živi med prekmurskimi Slovenci, kakor med Štajerci duh škofa Slomška in da sta si oba podobna po svojem duhovništvu, zlasti po svojem delu in trpljenju za slovenski narod, za slovensko govorico širom Slovenije, preko Mure in Drave.
Poteze Jožefa Klekla v odločilnih letih 1918–1919
Zaradi modrih narodnostnih in političnih potez Jožefa Klekla v odločilnih letih 1918–1919 Prekmurje po prvi svetovni vojni ni ostalo madžarska provinca. Klekl je namreč s svojim premišljenim delovanjem večkrat preprečil sprejetje resolucij, s katerimi so madžaroni v Prekmurju hoteli dokazati, da se Prekmurci na podlagi samoodločbe narodov odločajo za življenje v madžarski državi.
S svojim zelo radikalnim predlogom je tudi poskrbel, da ni prišlo do uresničitve narodne avtonomije, ki jo je madžarska vlada ponudila Prekmurcem.
S tem pa je Klekl Madžarski odvzel glavni argument, ki bi ga lahko predložila na mirovni konferenci v Parizu, češ da so se Prekmurci sami odločili za Madžarsko in so Madžari zanje kot za manjšino poskrbeli.
Jožef Klekl
Pogumno narodnostno delovanje katoliških duhovnikov
Zaradi pogumnega narodnostnega delovanja katoliških duhovnikov, Kleklovih sodelavcev, predvsem župnikov na Dolinskem, bogojanskega župnika Ivana Baše, turniškega župnika Jožefa Sakoviča, črensovskega župnika Jožefa Čačiča, beltinskega župnika Štefana Kuharja in Jožefa Klekla ml., župnika v Velikih Dolencih ter takrat (1919) še dijakov, prihodnjih katoliških duhovnikov, predvsem Ivana Jeriča in Jožefa Godine in njunih somišljenikov, je Prekmurje po prvi svetovni vojni izšlo iz madžarske države in se združilo z ostalimi slovenskimi pokrajinami v Kraljevini SHS.
Glede narodnostnega, ne političnega dela, se je avtor posebej posvetil predvsem petim, najbolj izstopajočim v času prevrata 1918–1919.
Kovačič in Slavič sta se v Parizu oprla na goreče delovanje katoliških duhovnikov, bogoslovcev in dijakov
Ivan Jerič
Na goreče delovanje katoliških duhovnikov, bogoslovcev in dijakov, predvsem na Kleklovo ohranitev slovenstva v Prekmurju, sta se na pariški mirovni konferenci oprla katoliška duhovnika dr. Fran Kovačič in dr. Matija Slavič ter antantne velesile prepričala, da je Prekmurje slovenska pokrajina.
Avtor je ob tem zapisal: »Tako je vsako razpravljanje o pariški mirovni konferenci in njenem diplomatskem vrtincu, v smislu priključitve Prekmurja h Kraljevini SHS brez obravnave ali zgolj s podcenjujočim omenjanjem katoliških duhovnikov, posebej Jožefa Klekla, neresno in neresnično, skratka nezgodovinsko. Priključitev Prekmurja k matici ni bila rojena na pariški mirovni konferenci, ampak je sad desetletja dolgega dela narodnozavednih katoliških duhovnikov v Prekmurju, ki je svoj vrh doseglo v letih 1918–1919.«
Tudi podtikanje Jožefu Kleklu, da je z avtonomijo Slovenske krajine poskušal ohraniti Prekmurje znotraj Madžarske, je po skrbnem pregledu dogodkov v knjigi neresnično. Dr. Stanislav Zver in dr. Jožef Smej sta ugotovila, da je bila zahteva po avtonomiji le prehodna stopnja k zahtevi po združitvi vseh Slovencev. Tega ni mogel zanikati niti Miroslav Kokol, ko je skušal Kleklu podtakniti, da se je zavzemal za klerikalno in ne za konfesionalno državo.
Slavič in Bajlec o Kleklu
Avtor je glede pomembne Kleklove vloge citiral dve osebnosti. Dr. Matija Slavič je Kleklu namenil naslednjo pohvalo: »Bivši poslanec Jožef Klekl je s svojim Koledarjem, Marijinim listom in tednikom Novine največ storil, da so Prekmurci ohranili zavest, da so imeli štajerske Slovence onkraj Mure za svoje rodne brate, da so hoteli ob prevratu državno skupnost z drugimi Slovenci v Jugoslaviji«.
Franc Bajlec pa je zapisal: »Klekl je bolj kot kdo drug predstavljal v svoji osebi in tudi zbiral okoli sebe vse resnične Slovence. On je tisti, ki nas je iz hude dobe našega hlapčevskega življenja pripeljal v lastno narodno državo«.
V priponki sta dodana avtorjeva uvod in sklep iz knjige, ki se jo dobi na naslovu: Andrej Lažeta, Gregorčičeva 2, 9000 Murska Sobota ali: andrej.lazeta@gmail.com.
Pošta Slovenije je ob 100. obletnici
priključitve Prekmurja Sloveniji izdala znamko z likom dr. Matije Slaviča.
Lažeta Andrej, Povsod pokažimo, Prekmurje, 2019.doc
Pogumno narodnostno delovanje katoliških duhovnikov
Zaradi pogumnega narodnostnega delovanja katoliških duhovnikov, Kleklovih sodelavcev, predvsem župnikov na Dolinskem, bogojanskega župnika Ivana Baše, turniškega župnika Jožefa Sakoviča, črensovskega župnika Jožefa Čačiča, beltinskega župnika Štefana Kuharja in Jožefa Klekla ml., župnika v Velikih Dolencih ter takrat (1919) še dijakov, prihodnjih katoliških duhovnikov, predvsem Ivana Jeriča in Jožefa Godine in njunih somišljenikov, je Prekmurje po prvi svetovni vojni izšlo iz madžarske države in se združilo z ostalimi slovenskimi pokrajinami v Kraljevini SHS. Glede narodnostnega, ne političnega dela, se je avtor posebej posvetil predvsem petim, najbolj izstopajočim v času prevrata 1918–1919.
Kovačič in Slavič sta se v Parizu oprla na goreče delovanje katoliških duhovnikov, bogoslovcev in dijakov
Ivan Jerič
Na goreče delovanje katoliških duhovnikov, bogoslovcev in dijakov, predvsem na Kleklovo ohranitev slovenstva v Prekmurju, sta se na pariški mirovni konferenci oprla katoliška duhovnika dr. Fran Kovačič in dr. Matija Slavič ter antantne velesile prepričala, da je Prekmurje slovenska pokrajina.
Avtor je ob tem zapisal: »Tako je vsako razpravljanje o pariški mirovni konferenci in njenem diplomatskem vrtincu, v smislu priključitve Prekmurja h Kraljevini SHS brez obravnave ali zgolj s podcenjujočim omenjanjem katoliških duhovnikov, posebej Jožefa Klekla, neresno in neresnično, skratka nezgodovinsko. Priključitev Prekmurja k matici ni bila rojena na pariški mirovni konferenci, ampak je sad desetletja dolgega dela narodnozavednih katoliških duhovnikov v Prekmurju, ki je svoj vrh doseglo v letih 1918–1919.«
Tudi podtikanje Jožefu Kleklu, da je z avtonomijo Slovenske krajine poskušal ohraniti Prekmurje znotraj Madžarske, je po skrbnem pregledu dogodkov v knjigi neresnično. Dr. Stanislav Zver in dr. Jožef Smej sta ugotovila, da je bila zahteva po avtonomiji le prehodna stopnja k zahtevi po združitvi vseh Slovencev. Tega ni mogel zanikati niti Miroslav Kokol, ko je skušal Kleklu podtakniti, da se je zavzemal za klerikalno in ne za konfesionalno državo.
Slavič in Bajlec o Kleklu
Avtor je glede pomembne Kleklove vloge citiral dve osebnosti. Dr. Matija Slavič je Kleklu namenil naslednjo pohvalo: »Bivši poslanec Jožef Klekl je s svojim Koledarjem, Marijinim listom in tednikom Novine največ storil, da so Prekmurci ohranili zavest, da so imeli štajerske Slovence onkraj Mure za svoje rodne brate, da so hoteli ob prevratu državno skupnost z drugimi Slovenci v Jugoslaviji«.Franc Bajlec pa je zapisal: »Klekl je bolj kot kdo drug predstavljal v svoji osebi in tudi zbiral okoli sebe vse resnične Slovence. On je tisti, ki nas je iz hude dobe našega hlapčevskega življenja pripeljal v lastno narodno državo«.
V priponki sta dodana avtorjeva uvod in sklep iz knjige, ki se jo dobi na naslovu: Andrej Lažeta, Gregorčičeva 2, 9000 Murska Sobota ali: andrej.lazeta@gmail.com.
Pošta Slovenije je ob 100. obletnici
priključitve Prekmurja Sloveniji izdala znamko z likom dr. Matije Slaviča.
Lažeta Andrej, Povsod pokažimo, Prekmurje, 2019.doc
