Dom Penine Gornja Radgona

Prva postaja našega obiska 20. in 21. oktobra v Prekmurju (in tudi Pomurju) je bila Gornja Radgona. Ne zaradi sejma, ki jih tudi prirejajo tukaj, marveč, letnemu času in koncu trgatve primerno, Doma penine, ki so ga odprli leta 2012. Kraja, kjer so se že daljnega leta 1852 začele »peniti« slovite in vsem Slovencem dobro znane radgonske penine, ki ne smejo manjkati na vsaki večji gostiji ali slovesnosti. Najprej zlata radgonska penina, pridelana po klasični metodi, potem srebrna (prvič pridelana leta 1959 po charmat metodi), že prej, leta 1950, se je prvič pojavil traminec s črno etiketo, leta 1974 je prišla na tržišče prva serija janževca; kot presenečenje nazadnje brezalkoholni špricer.

Na tako izbranem kraju se nismo mogli upreti, da ne bi pokusili vsaj treh, pod slapom v stari ledenici tudi lokalne posebnosti – ranine.

Gospa Andreja Novak, odgovorna za marketing, nas je popeljala skozi prostore, v katerih dozoreva šampanjec po klasični metodi in po metodi charmat. Ustavili smo se tudi v degustacijski dvorani, kjer se je, ne kot mi, zares treba ustaviti. To pomeni se usesti, počasi in v primernem razpoloženju ter svetlobi (te ne sme biti preveč) skorajda po kapljicah použivati izbrana vina, pridelana iz najbolj kakovostnega domačega grozdja, se povsem prepustiti temu razkošju v pravi družbi. Nikakor ne tako, kot marsikateri Slovenec v gostilni: na hitro zliti vase en deci in hajd dalje. Dobro vino, kaj dobro, odlično in praznično, kot je zlata radgonska penina, zahteva pravi odnos do njega, spoštovanje truda vinarjev in enologov, najprej pa od Boga danega daru zemlje – vinske trte. Kakšnega, smo začutili že iz razlage naše vodnice po starodavnih obokanih kleteh. Zato pa so pokušnje vin, kakršna je v gornjeradgonski vinski kleti penečih vin. V prihodnje celo na reki Muri, ki teče skozi to mesto in ga ločuje od sosednjega avstrijskega. Prej povezuje, kot ločuje, kar skušajo v Gornji Radgoni vnovič doseči po obdobju covid-19.

 V stari ledenici se nam je ob iz stene žuborečem potočku Peninček posebej prilegla radgonska ranina. FOTO: Jožef Pavlič

Kar težko smo se odtrgali iz prostorov, kjer smo ne samo videli, kako dozorevajo šampanjci in jih priporočajo pri prodaji, s stropa pa so viseli tudi mamljivi odojki pršutarne Lokve, a so nas zvabile dobrote, ki so nam jih ponudili v bližnjem bistroju. Še posebej nam je, ker je bil že čas kosila, teknil okusen ričet. Sodelujoči pri trgatvi pa so se ob njenem koncu veselili in tudi marsičesa dobrega naužili na dvorišču Doma penine, kjer se tudi sicer zbirajo posebej naročene skupine. Če želiš samo vino, pa ga lahko, kot so ga tudi med našim obiskom, kupiš v prodajalni.

Razkošen razstavno-prodajni prostor v Domu penine v Gornji Radgoni s kraljico penin - Zlato radgonsko penino in pršuti iz Lokev. FOTO: Jožef Pavlič

Vodstveno osebje ima tudi zelo ambiciozne načrte z dolgo dotrajano stavbo v bližini. To bodo obnovili in preuredili v butični hotel.

Zlati radgonski penini (blagovna znamka iz leta 1977 je od vinskega viteza Alojza Filipiča), srebrni penini, ranini, janževcu in drugim vrstam vin, sadov vinske trte Radgonskih goric, se obetajo novi dobri časi po koroni. Najprej zaradi trte same na pravi legi, nato dolgoletnih izkušenj vinarjev (enologov), primernih prostorov, vedoželjne in strokovno usposobljene ekipe in pa dejstva, da je bolje popiti malo vina, pa tistega dobrega. To smo okusili tudi mi.

Turistično-informacijski center v Murski Soboti in EXPANO

Ta urad, ki deluje v okviru Zavoda za kulinariko, turizem in šport, si je za svojo dejavnost(i) zares izbral pravi kraj na Slovenski ulici št. 41 v Murski Soboti. Široko ulico, v kateri rastejo na novo posajena drevesa (Murska Sobota je najbolj zeleno mesto v Prekmurju), so nekatere častitljive in lepo obnovljene zgradbe, pa tudi takšna, kot je Bunker, ki s svojo orožarno spominja na nekdanje vojne čase, v njej pa točijo lastno zelo pitno in okusno pivo, se lahko mirno in varno sprehodiš po mestu. Kot po pravi aveniji. Še večje doživetje pa je, ko te popeljejo, kot je nas gospa Natalija Kreft najprej v besedi, nato pa tudi v sliki (s posebnimi očali) v sinagogo ali po stvaritvah arhitekta Novaka ter ti približajo mnoge dejavnosti centra. Ena izmed teh je tudi njegova povezava z Interaktivnim doživljajskim parkom EXPANO, velikim projektom trajnostnega razvoja Prekmurja, ob Soboškem jezeru. Zanj so si izbrali pravi kraj, kajti tukaj se lahko sprehajaš po mili volji, poleti plavaš, sicer pa loviš ribe, veslaš, otroke prepustiš, da pokažejo svoje spretnosti na igralih. Znotraj sodobno zasnovanega razstavnega, kulinaričnega, predvsem pa doživljajskega prostora lahko vstopiš v »prostor neskončnosti«, si s posebnimi očali ogledaš vse, kar je pomembnega v Prekmurju, razstavo sodobnih likovnih in drugih umetnikov, okrepiš v gostišču z domačo hrano in pijačo.

 Nameščanje posebnih očal, s katerimi smo lahko pokukali v sinagogo ali si ogledali dela arhitekta Novaka. FOTO: Jožef Pavlič

Vodja centra, gospa Helga Lukač, nas je seznanila z njegovim nastankom, povezanostjo s svetovno razstavo v Milanu, sledenjem sodobnim tehnološkim (digitalnim) zahtevam, posluhom za domače ljudi pa tudi odprtostjo in privlačnostjo za tuje obiskovalce. Skupaj s Turistično-informacijskim centrom v Murski Soboti jim odpirata »vrata do Pomurja«, njegovega trajnostnega razvoja, zelenih površin, številnih možnosti za oddih, rekreacijo, športne dejavnosti pa tudi pokušnje domačih jedi. 72.000 obiskovalcev od odprtja EXPANA leta 2019 potrjuje, da uspešno deluje in da je dobro »preživel« obdobje covida-19. Ima pa tudi kaj pokazati od kratkega filma o zgodovini Prekmurja od pamtiveka dalje, najdbah v njem, flori in favni, pa tudi svetovanega ogleda vrednih znamenitosti in zanimivosti danes.

 Ob EXPANU ob obali Soboškega jezera je tudi veliko možnosti za otroško igro in izkazovanje spretnosti, za odrasle pa sprehode, tek, ribolov ... FOTO: Jožef Pavlič

Kmetija Camplin v Bogojini

Kmetija Camplin si je ime in sloves ustvarila s pridelavo odličnega bučnega olja, kakovostnega krompirja, vina in jajci. Lastnik je odkrito priznal, da je prvi magnet za obiskovalca bližnja župnijska cerkev z značilnim stolpom, ki si ga kot razgledišče zamislil arhitekt Jožef Plečnik. Nanj se nismo povzpeli, da bi ga preizkusili, kako daleč se z njega vidi po prekmurski ravnici, smo si pa cerkev od blizu. Romarji in turisti se, ko so že v Bogojini, pogosto ustavijo tudi pri njih, da si najprej ogledajo predstavitveni film o proizvodnji bučnega olja, nato tega pokusijo ob domačem kruhu, potem pa kupijo v njihovi prodajalni, kjer so na voljo tudi drugi proizvodi (med, domači rezanci, vino, domači sokovi …). Za svoje olje je proizvajalec dobil zlato priznanje.

 Trgovina, kjer je mogoče kupiti, kar pridelajo pri Camplinovih, pa tudi drugi kmetje. FOTO: Jožef Pavlič

Hotel Livada Prestige v Moravskih toplicah

Da je omenjeni hotel res prestižen, pa tudi dobro obiskan, so kljub jeseni ali pa ravno zaradi nje, govorili številni parkirani avtomobili pred njim in tudi kakšen avtobus. Storitve niso poceni za povprečnega Slovenca, saj ima hotel kar pet zvezdic, v vsaki sobi je »džakuzi«, znotraj hotela pa termalni bazen, zunaj njega naftni. Slednji je tudi najbolj »zaseden«. Vse to in drugo »razvaja« gosta, a zato tudi krepko plača in ima potem pravico to koristiti in izkoristiti. Tudi kmet iz bližine avstrijskega Linza, ki je dajal videz inženirja, v resnici pa, tako mi je zaupal v pogovoru, prodaja zelje. Glede cene hotela je skomignil z rameni, kar je pomenilo, da tudi zanj niso njegove usluge ravno poceni, jih je pa, kot znajo tujci, dobro izkoristil. To sem videl, ko sem ga opazil v bazenu z nafto, pa tudi naslednje jutro v »sosedu« z isto snovjo pri hotelu Ajda, ki je bil odprt že od 6. ure, pri našem hotelu pa od 8. ure dalje. Od enega do drugega bazena se lahko sprehodiš v kopalnem plašču in copatah po pokritem hodniku. To traja kakšnih pet minut ali ravno prav za razmiganje pred plavanjem oz. bolje rečeno razvajanjem v bazenu in bližnji savni. Postelje imajo vzmetnice, na katerih si res odpočiješ telo.

 Telesu in dobremu počutju najbolj prija naftni bazen in s termalno vodo. FOTO: Jožef Pavlič

Če je to bolno ali v slabem zdravstvenem stanju, ti pomagajo strokovnjaki v mnogih prostorih z ustrezno masažo, telovadbo, kurami in vsem, kar ponuja sodobna medicina. Posebej revmatičnim bolnikom, po operacijah, poškodbah tkiva itd. Da so ti prostori oz. zdravstvena (terapevtska) pomoč zelo obiskani, so potrjevale polne čakalnice pred njimi.

 Prostor za razne fizioterapevtske vaje. FOTO: Jožef Pavlič

Dejavnosti hotela in pomoč bolnikom pri lajšanju njihovih bolezni nam je predstavila direktorica nastanitvenih možnosti gospa Tanja Husar.

Da si človek v takšnem hotelu in vsem, kar ti ponuja, res odpočije, sem izkusil že naslednje jutro, ko sem se počutil kot prerojen. To sem pripisal učinkom termalne in zdravilne vode, malce trši kot doma, a za spanje (hrbtenico) primernejši vzmetnici pa tudi ne v pretirani količini zaužite hrane, ki je je tako v izobilju. Goveja juha sicer ni bila takšna, kot Martina (domača), zelo dober pa je bil bograč. Zjutraj sem popil tudi čašo soka iz pese. Glede hrane sem se ravnal po angleškem pravilu: obilen zajtrk, ne preveč za kosilo, čisto malo za večerjo. A kaj, ko je bila ta šele ob 20.30. uri. Res bi moral po njej narediti pregovornih »sto korakov«. Kako je z izgovorom: »Hujšali bomo doma!«, vsakdo najbolje ve sam. V Hotelu Livada Prestige tega zagotovo ne bo. So pa zelo prijazni in gostoljubni, ti »mojster« takoj odklene sobo, če si jo nehote zaprl, v njej pa pozabil kartico za odpiranje. Skratka, tukaj te zares razvajajo.

Lendavski grad

Kdor obišče Lendavo, je prav, da v »svetovni prestolnici bograča«, s katerim so leta 2021 zaradi kar 1801 kg v enem dnevu skuhanega Lendavčani prišli v Guinessovo knjigo rekordov, ne pokusi le te kulinarične dobrote, marveč si ogleda tudi mogočen grad nad mestom. Do njega, kot že prej po mestu, pa tudi nazaj na izhodiščno mesto, smo se časnikarji pod vodstvom Martine Bukovec »povzpeli« z električnimi kolesi. Spotoma smo občudovali pročelja nekdanjih hiš bogatih Judov (ostala je le sinagoga), v gradu samem pa pod vodstvom direktorja Dubravka Baumgartnerja, akademskega slikarja, najprej kar so na mednarodnih kolonijah ustvarili kiparji (to je razstavljeno pod streho), nato postopek nastanka in izdelave umetnine iz bakra (videli smo celo upodobljenega pesnika Prešerna), slikovito postavitev razstave slovenske sodobne umetnice v nekdanjem prostoru, ki je gostil disko zabave, pa razstavo domačega velikega umetnika Zale Györgyja (1958-1937), katerega velike kipe občudujejo obiskovalci Budimpešte. Občasno pripravijo tudi razstavo kakšnega velikega tujega umetnika, kot so že Picassovo.

 Direktor akademski slikar Dubravko Baumgarnter razlaga, kako na mednarodnih kolonijah pod rokami spretnih kiparjev in livarjev nastajajo kakovostna umetniška dela. FOTO: Jožef Pavlič

Posebnost gradu, ki je bil izropan med drugo svetovno vojno in po njej, je ta, da hrani najstarejšo tiskano knjigo na Slovenskem – evangelije iz leta 1573.

V prostoru, kjer »domujejo« metulji iz zbirke Štefana Galiča (1944-1997), smo pokusili laški rizling in modri pinot domačega vinogradnika Bojana Kulčarja. Da ima res dobro vino, potrjuje srebrno priznanje v Londonu.

 Številne obiskovalce posebej pritegne prostor z metulji iz zbirke zbiratelja Štefana Galiča (1944-1997). FOTO: Jožef Pavlič

Za ogled vsega, kar premore grad iz 12. stoletja, ki je bil nekdaj v lasti madžarskih plemenitašev Banffyjev, pa tudi Eszterhazyjev (danes je v občinski), obiskovalec potrebuje ves dan. Med njimi tudi sodobnih slovenskih umetnikov. Žal pa ne more več pokazati tistega, kar je bilo nekdaj na gradu, sta uničila vojni in povojni čas ali pa je bilo odvzeto, kam odneseno. Na dvorišču sežganih listin in starih knjig ne bo mogoče nikdar vrniti. Je pa mogoče nadaljevati z novimi projekti, za kar skrbi prizadevni direktor. Da je grad vreden obiska, je potrdila tudi skupina mladih, ki je potrpežljivo čakala, kdaj se jim bodo odprla mogočna grajska vrata.

Kavarna Torteraj v Lendavi

Kdor že obišče Lendavo, bi bil skoraj »greh« v smislu nič dobrega opustiti, če ne bi obiskal tudi kavarne z značilnim in močno nagovorljivim imenom – Torteraj. Lahko bi ji rekli tudi Tortni raj. Tukaj res pridejo na vrsto sladkosnedneži, kajti težko se je odločiti za eno samo torto. Sam sem se po nasvetu Martine Bukovec za Eszterhazijevo in ni mi bilo žal. Mirno lahko rečem, da je bila to ena najboljših tort, kar sem jih jedel v življenju. Zraven pa popil skodelico črne kave, ki se odlično ujema s sladico. Lahko pritrdim, čeprav nisem bil v drugih slaščičarnah, da je Torteraj najboljša kavarna v vsem Prekmurju. Všeč mi je tudi, ker ni prevelika, ti postrežejo lepa in prijazna dekleta, s sten in stropa pa nate pogledujejo slike slikarke Sabine Šinko. Ob sladokusnem užitku še umetniški.

 Kaj je lepše in boljše kot torta Eszterhazy, ponujena iz lepih rok. FOTO: Jožef Pavlič

Turistična kmetija Puhan v Bogojini

Boljšega kosila, kot je na turistični kmetiji Puhan v Bogojini na razgledni višini z velikim parkiriščem, si skoraj ne moreš želeti. Tudi zaradi velikih steklenih oken, tako rekoč sten v steklu, skozi katera zreš na Plečnikovo cerkev (stolp) in prekmursko ravnico. Najprej pa zaradi prijaznega sprejema lastnika vinskega viteza Jožefa, ki te v besedi in sliki povede v zgodovino kraja, leta 1931 objavljeno v Ilustriranem Slovencu (Vilko Novak). Kogar zanima več, večino pritegujejo v zasteklenem prostoru obešene šunke domačih prašičev, mu gospod vitez rad pokaže v posebni zastekleni omari, kjer hrani stare prekmurske nabožne in druge knjige. Pol od svojih mu jih je podaril rojak rajni škof Jožef Smej.

 Vinski vitez Jože Puhan ponosen pokaže pisna dela škofa Jožefa Smeja in druge knjižne dragocenosti iz Prekmurja. FOTO: Jožef Pavlič

Pri kosilu ti postrežejo s samimi domačimi dobrotami od salam do že omenjene »prekmurske šunke« (Primorci ji pravijo pršut), ki je, tanko narezana, prava specialiteta, povrh vsega pa tudi zaseka ob dobrem domačem kruhu in hrani prilagojenem vinu. Zaželel sem si domačo sorto lipovino, a nam je niso ponudili. Sicer pa imajo kar sedem vrst vina; kot prvim so nam postregli njihovo peneče vino. Prijetno presenečenje.

Pri juhah se lahko odločiš za govejo ali gobovo ali bučno; sam sem se za slednjo. Bila je močna, krepilna. Pri tem, kar pride za tem na mizo, pa človek od vsega dobrega in okusnega kmalu »omaga«. Res dobri jedci si lahko privoščijo več. Od domače pečenke, ocvrtega piščanca in drugih vrst mesa, do prekmurske jedi – dödöle. Pa še kaj drugega v tolikšni meri, da nazadnje težko vstaneš od mize, se usedeš v avto in odpelješ v Ljubljano. Za nas je to naredil na moč prijazni in spretni voznik Milan Sredojević iz podjetja MGM Media Optima. Pa še on je moral spiti močno črno kavo.

Zeliščarska in ekološka kmetija Mala Rosa na Goričkem

Nazadnje nas je čakalo veliko in prijetno presenečenje – srečanje z gospo Alenko, ki z Žarkom skrbita za zeliščarsko ekološko kmetijo in vse, kar spada pod njo. Med drugim dva hektarja zemlje s sadnimi drevesi, alojo in sivko, pa tudi na novo zasajenimi sortami sadnega drevja. Takšnega, da ne potrebuje škropiv. Pri njih je namreč vse domače; takšno pa kmalu tudi počutje. K temu veliko pripomore leseni senik in odprt prostor pod njim, zunaj pa lesene masivne klopi in mize, na katere se nasloniš in zazreš v daljavo, gričevnato Goriško. Tukaj se čas ustavi. Tudi Alenki in Žarku se je prvi hip, ko sta kupila staro gostilno in zemljo, nato pa začela s tem, kar si je zamislila Alenkina daljnovidna babica – »jedilnimi vrtnicami«, čajem iz njih pa tudi sirupom in likerjem. Babica ji je zaupala recepte, Alenka pa se je morala zelo potruditi, kako spraviti besede v dejanja. Uspelo ji je, ker je bila daljnovidna, pionirska, pogumna in podjetna. Danes imajo toliko obiska, da mora, kadar je veliko obiskovalcev, celo najeti pomoč. Ljudje prihajajo iz vse Slovenije, se čudijo, pokusijo, kar pripravi Alenka, kaj tudi kupijo, odnesejo s seboj. Tudi zaradi tega, ker je vse ekološko pridelano.

 Alenka nam je ponudila velik dobrot od vrtničinega čaja do likerja in zelo okusne pite. FOTO: Jožef Pavlič

Mi smo pokusili njen vrtnični čaj, pa liker, za nameček izredno okusno pito. Glavno, kar nas je pritegnilo, pa je bila Alenkina življenjska pripoved o tem, kako zelo si je želela iz Ljubljane, je imela srečo, da je kupila kmetijo pri Gornjih Petrovcih na Goričkem, podedovala babičine recepte glede uporabe »jedilnih vrtnic«, imela voljo in veselje, da poskusi nekaj novega. Kar je, je bilo res »revolucionarno«, a množičen obisk od pomladi do jeseni (kmalu bo zaprla senik) je najboljše potrdilo, da ji je zares uspelo.