Foto: Karlo Smodiš

Ob 100. obletnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom smo se pogovarjali z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom.

Ko se letos spominjamo 100. obletnice priključitve Prekmurja k matični domovini, se moramo zavedati, da je bilo pred tem Prekmurje tisoč let pod oblastjo Madžarov. Zato so bili tudi dogodki tu takoj po prvi svetovni vojni v Prekmurju precej burni.

Takrat je bila ena velika zmešnjava. Po koncu prve svetovne vojne v Prekmurju nihče ni vedel, kam sploh spada. Kmečki del prebivalstva se je v narodnem pogledu čutil slovenskega, za kar so skrbeli slovenski katoliški duhovniki. Meščanstvo v Murski Soboti in Lendavi ter preostanek plemstva pa je še vedno močno čutil z Madžarsko. Vmes se je še pojavila boljševistična Murska republika, ki ni imela nobenih narodnostnih namenov v korist slovenstva. Nihče ni mogel vedeti, kaj se bo takrat s Prekmurjem zgodilo. Madžari so ga hoteli zase, četudi v okviru zrahljane avtonomije, v Beogradu so se Prekmurja ogibali, v Ljubljani pa osrednjeslovenske oblasti sploh niso vedele, kje Prekmurje sploh je. Zato je združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom pravi narodnostni čudež, saj je razlogov za obup nad usodo Prekmurja bilo med ljudmi več kot dovolj. Da so Prekmurje v Parizu na mirovnih pogajanjih priključili k takratni Kraljevini SHS in s tem k Sloveniji, sta najbolj zaslužna prleška duhovnika dr. Matija Slavič, poznejši prvi rektor Univerze v Ljubljani, in dr. Franc Kovačič, ustanovitelj zgodovinskega društva v Mariboru. Pri komisiji, ki je odločala o tem, komu bo pripadalo Prek­murje, sta zastavila vse svoje diplomatske veščine, da sta na koncu le uspela.

Med najbolj zaslužnimi za združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom so bili slovenski katoliški duhovniki. Katere bi izpostavili?

Gre za pet duhovnikov, ki so ljudi vzgajali v slovenstvu: tišinski župnik dr. Franc Ivanocy (1857–1913), njegov kaplan in pozneje urednik slovenske katoliške periodike v Prekmurju Jožef Klekl st. (1874–1948), potem že omenjena dr. Slavič in dr. Kovačič ter poznejši generalni vikar za Prekmurje Ivan Jerič (1891–1975). Ob njih seveda ne smemo pozabiti še bogojinskega župnika in graditelja Plečnikove cerkve Ivana Baše (1875–1931), beltinskega župnika ter slovenskega rodoljuba Petra Kolarja (1855–1907), graditelja Marijine cerkve v Turnišču Jožefa Sakoviča (1874–1930), Jožefa Godine (1898–1986) in še nekaterih.

Pred Jožefom Kleklom st. je bil prekmurski Slomšek Franc Ivanocy, ki je pripravil teren za osvoboditev Prekmurja izpod Madžarske.

Ta duhovnik je bil res velikan slovenstva v Prekmurju. Čeprav je bil bogoslovni profesor, se je tej službi odpovedal in zaprosil za župnijo Tišina. Kot višji nadzornik katoliških šol ter dekan soboške dekanije je nadzoroval duhovnike in učitelje, da so imeli verski pouk v prekmurščini, torej v slovenskem jeziku. Pri tem so mu močno nasprotovali madžarski nacionalisti v Prekmurju, predvsem v Murski Soboti, ter ga redno ovajali cerkvenim in državnim madžarskim oblastem. Na vse načine so se trudili, da bi ga pred javnostjo moralno očrnili in zato pri tem niso izbirali sredstev. Takšna podlost je dr. Ivanocyju zrahljala zdravje, zato je avgusta 1913 sorazmerno mlad umrl za možgansko kapjo.

Celoten pogovor si preberite v novi številki Družine.