Kmalu pa se je mnenje ljudi začelo spreminjati. Nekateri učenci so se oddaljili od njega (prim. Mt 8,18–22). Ugledni verski voditelji za začeli dvomiti o njegovi predanosti judovstvu (prim. Mt 9,1–13). Učenci Janeza Krstnika so se začeli spraševati o njem (prim. Mt 9,14; 11,2–3). Celo njegovi najtesnejši učenci so dvomili, da jih lahko reši pred viharjem na jezeru (prim. Mr 4,37–38).

Zakaj so ljudje hodili proč od nekoga tako karizmatičnega, prepričljivega in ljubečega, kot je bil Jezus?

Zakaj so ljudje hodili proč od nekoga tako karizmatičnega, prepričljivega in ljubečega, kot je bil Jezus? In še pomembneje, kako se lahko izognemo temu, da bi se oddaljili od njega, tudi neopazno, ker le stežka razumemo njega ali njegove nauke? Kako lahko opustimo stare načine mišljenja in poskrbimo, da bomo sprejeli novo življenje, ki nam ga ponuja? Ta vprašanja bomo obravnavali v tem eseju. Najprej si oglejmo Jezusov dan.

Jezusov novi nauk

Jezus v marsikaterem pogledu ni bil presenečen nad tem, kako so se ljudje odzivali nanj. Morda je celo pričakoval, da bodo nekateri podvomili o njem. Na primer, ko so nekateri učenci Janeza Krstnika spoznali, da se Jezus in njegovi učenci ne postijo tako strogo kot oni, so ga o tem povprašali. Odgovoril jim je s tremi prilikami:

Ali morejo svatje žalovati, dokler je ženin med njimi? Prišli pa bodo dnevi, ko jim bo ženin vzet, in takrat se bodo postili.

Nihče ne prišije krpe iz novega blaga na staro obleko. Našiv namreč obleko trga, da nastane še hujša raztrganina.

Novega vina tudi ne vlivajo v stare mehove, sicer mehovi počijo in vino se razlije, mehovi pa uničijo. Novo vino vlivajo v nove mehove in se ohrani oboje. (Mt 9,15–17)

Izziv novega

Jezus je vedel, da njegovi čudeži in nauki prinašajo veliko navdušenja, primerljivega z navdušenjem, ki ga svatba prinese v vasico. Vsi so se seveda želeli veseliti novega življenja, ki ga je ponazarjal. Vendar jih je tudi posvaril, da svatba ni običajno stanje. Prej ali slej se bo končala. Mladoporočenca se bosta preselila v nov dom, prijatelji pa se bodo do njiju vedli kot do moža in žene. Vas se bo morala razširiti, da bo nastal prostor za novo družino. In ko se bo širila, se bo morala spremeniti.

Jezus je vedel, da njegovi čudeži in nauki prinašajo veliko navdušenja, primerljivega z navdušenjem, ki ga svatba prinese v vasico.

Jezus je rekel tudi, da je njegova navzočnost med njimi kot novo blago. Nihče ga ne prišije na izrabljeno in ponošeno obleko. Ne bo le potratil dobrega blaga, temveč bo s tem naredil več škode kot koristi. Ko bo obleko opral, se bo novi našitek skrčil, obleka pa se bo raztrgala. Podobno tudi njegovi nauki in čudeži niso bili namenjeni temu, da bi jih nepremišljeno navezovali na življenje, kakršno so poznali. Jezusov življenjski slog se je preveč razlikoval – bil je preveč nov in čist –, da bi ustrezal njihovemu staremu načinu življenja.

Nazadnje, Jezus je rekel, da je njegovo življenje kot novo vino. Bilo je enako dejavno, živahno in polno življenja kot vino, ki še vedno vre. In takega vina nikoli ne bi smeli vlivati v stare in krhke mehove. Potrebuje novo, prožno in prilagodljivo kožo, ki se lahko prilagaja spreminjajočim se razmeram, medtem ko se širi. Podobno je tudi življenje, ki nam ga namenja Jezus, vselej novo in živahno. Nenehno se širi in premika meje naših pričakovanj. In to pomeni, da moramo biti kakor nov vinski meh: prožni, pripravljeni se spreminjati; ne sme nas vezati naše staro življenje ali pričakovanje.

Pohujšanje novega

Zakaj je torej novo življenje, ki ga je ponujal Jezus, toliko ljudi pripravilo do tega, da so se oddaljili od njega? Ali drugače povedano, zaradi česa v svojem življenju so se odzvali kot ponošena obleka ali krhek vinski meh? V pomoč nam je lahko nekaj zgodb tik pred temi prilikami, ki jih je povedal Jezus.

Zakaj je torej novo življenje, ki ga je ponujal Jezus, toliko ljudi pripravilo do tega, da so se oddaljili od njega?

Prva je zgodba o hromem možu, ki so ga spustili skozi streho, da bi ga lahko ozdravil. Jezus mu je rekel: »Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi!« (Mt 9,2). To je osupnilo nekaj pismoukov, ki so bili tam. Obtožili so ga »bogokletja«, kajti samo Bog lahko odpušča grehe. »Zato jih je vprašal: Kaj je namreč laže: reči: 'Odpuščeni so ti grehi' ali reči: 'Vstani in hôdi'?« Nato je pred njihovimi očmi moža ozdravil, in vsi so se zbali, celo pismouki (prim. Mt 9,3.5.8).

Smo opazili, da so pismouki zlahka sprejeli Jezusovo moč ozdravljanja? Užalila jih je le njegova trditev, da so možaku odpuščeni grehi. »Stari mehovi« njihovega življenja niso bili dovolj prožni, da bi sprejeli, da je Jezus tak čudodelnik, kot sta bila Elija in Mojzes. Toda da bi nekomu odpustil grehe? To je bilo preveč. Niso mogli sprejeti, da bi si Jezus, ki je bil človek kot vsi drugi, drznil trditi nekaj takega. Mož se ni niti pokesal niti ni opravil spravne daritve. Sploh ni bil v templju niti ga ni videl duhovnik. Tako je Bog odpuščal ljudem, ne pa po rabiju iz Nazareta!

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (4/2024).