Član igralskega ansambla novogoriškega gledališča je bil vse od njegove profesionalizacije leta 1969. V Primorskem dramskem gledališču, leta 2004 preimenovanem v Slovensko narodno gledališče Nova Gorica, ter v drugih gledaliških hišah je nastopil v več kot 170 uprizoritvah, vidne vloge pa je – še zlasti v zadnjem desetletju – oblikoval tudi na filmu in televiziji. V začetku leta 2014 se je upokojil in zaključil gledališko kariero (zatem je leta 2016 oblikoval le še vlogo v Ondini), pred kamerami pa še zmeraj ustvarja, je v utemeljitvi priznanja za Društvo gledaliških kritikov in teatrologov na spletni strani 57. Festivala Borštnikovo srečanje zapisala Tea Rogelj.

Predanost in odprtost

»Najznačilnejša poteza v ustvarjalnosti Iva Barišiča sta njegova predanost in odprtost – kot igralec vseskozi posodablja svoj način igre in ohranja radovednost za nov, drugačen gledališki in filmski jezik, zato z njim radi sodelujejo tako izkušeni, uveljavljeni režiserji kot tudi ustvarjalci najmlajše generacije in tisti, ki odstopajo od ustaljenih teatrskih in filmskih praks,« je zapisala Rogljeva.

Dragi vsi moji soigralci, zahvaljujem se vam, da sem skupaj z vami predeskal to pot. Zahvala režiserjem, dramaturginjam, teatru, tehniki, garderobi, maski in velika zahvala publiki, ki je spremljala moje odrske korake. (Ivo Barišič)

Kakšen je bil Barišičev odziv?

Da bo prejel Borštnikov prstan, je Barišič izvedel, ko je bil na Madagaskarju: »Madagaskar, zajtrk. Še požirek kave in gremo. Oglasi se mobi, izvlečem ga iz žepa in odprem sporočilo. Pokažejo se črke, berem. Berem počasi, ne verjamem jim. Znova berem. Je potegavščina? Borutu pomignem, preberi, ga poprosim. Prebere, ti lahko prvi čestitam, pravi. Torej je res. Korl in Tine me objemata, zatem pride Lucjan, čestita mi. Runda. Vodo pijem in še vedno ne dojamem. Presenečen sem.«

Velika Borštnikova nagrada za najboljšo predstavo Škofjeloškemu pasijonu

»Silovitost uprizoritve Škofjeloškega pasijona je v navznoter obrnjeni spektakelskosti, ki najstarejše ohranjeno slovensko dramsko besedilo iz množične, procesijske forme reducira na kolektiv šestih igralcev. Obdani z esenco protobaročne atmosfere se izvajalci in gledalci povežejo v mučno trpeči pripovedi, ki ni več pasijon enega človeka, marveč vseh,« je med drugim zapisala žirija. Pod režijo predstave se je podpisal Jernej Lorenci.