Avtor odprtega pisma je Anton Tomažič, pravnik, informatik, inovator, publicist, nekdanji politik in Demosov poslanec. FOTO: Tatjana Splichal



Prav žalosten sem, da se moram kot aktivni udeleženec slovenske pomladi po treh desetletjih oglašati in pozivati k zakopanju sekire vsaj med desno usmerjenimi mediji, ki so še vedno v izrazito podrejenem položaju v primerjavi z levimi promotorji starih sil.

Potrebe po medijsko uravnovešeni sceni v demokratični družbi sem se zavedal že leta 1989, ko sem bil med soustanovitelji »prvega demokratičnega glasila Demokracije« (nekaj časa celo predsednik Časopisnega sveta), in ves čas njegovega izhajanja tudi podpornik in sodelavec Slovenca.

Razvoj medijev, ki negujejo pridobitve slovenke pomladi, spremljam tudi ves čas do sedaj in po svojih močeh tudi kaj sodelujem, prispevam, predvsem pa promoviram in delim po družbenih omrežjih. Ugotavljam, da so se kljub izrazitim (nekajkratno) slabšim materialnim pogojem nekateri neodvisni novi mediji tudi uveljavili, predvsem po svoji kvaliteti.

Če izpustim tiskane in avdio medije, ki so očitno podpirani in vplivani s strani političnih strank (kar samo po sebi ni nič slabega), so to predvsem tiskani in digitalni mediji, ki jim naslavljam to odprto pismo. Moralno pravico do takšnega posega si jemljem tudi zato, ker sem jih v vseh preteklih letih izrazito podpiral. Pri Časniku sem med soustanovitelji in solastniki, Domovini pomagam preko donatorstva zavodu, ki jo izdaja, Družino berem kot redni naročnik že prek 50 let, verjetno sem tudi prvi začel na spletu uporabljati geslo »Ponedeljek je dan za Reporter!«.

Danes (v soboto, 6. februarja 2021) pa me razžalosti Twitter s povezavo na Reporterjev članek »Neodvisni« katoliški mediji na državnih jaslih: prikrite politične povezave Domovine in Časnika!


Ugotavljam, da so se kljub izrazitim (nekajkratno) slabšim materialnim pogojem nekateri neodvisni novi mediji tudi uveljavili, predvsem po svoji kvaliteti. FOTO: Tatjana Splichal


Ne morem si kaj, da ne bi zaradi napetega časa, ko poteka najhujši medijski pogrom leve politike in MSM na Zavod Iskreni in na Domovino, pozival: »Et tu, Reporter?« Vsebina se bere, kot bi jo vzel iz Dnevnika ali Mladine! Saj razumem, da so sodelavce Reporterja pavšalne in pretirane obtožbe z desne upravičeno užalile, vendar pa jih to ne bi smelo povsem izriniti »v sovražni tabor«. Še naprej bi morali ohranjati kritično distanco do obeh strani politike in si ne iz prijateljev delati sovražnikov!

Zakaj dajete v narekovaj »neodvisni« katoliški mediji? Izrazito katoliška je samo Družina, ki pa politične članke objavlja le v posebni (zelo kvalitetni) prilogi Slovenski čas (ampak nič kaj strankarsko navijaško!). Zakaj dajete v narekovaj »neodvisen« portal – Časnik, saj se pretežno trudimo ostati spletni magazin z mero? Kadar je bil objavljen kakšen članek, ki je morda prekoračil mero, smo se oglasili tudi sami s kritičnimi odzivi.

Ali bi se morali kaj slabo počutiti vsi tisti, ki smo se v preteklih letih trudili (tako kot vi) za pluralizacijo slovenskih medijev in nas v članku izrecno navajate - Janez Cigler Kralj, Igor Vovk, Janja Grilc, Miha Rutar in Neža Le Roux, Rok Čakš, Matej Kovač, Matija Cencelj, Aleš Čerin, Franc Cvelbar, Valerij Grašič, Srečko Klančar, Aleš Maver, Samo Skralovnik in Anton Tomažič, »še en vidni član NSi«?

Zakaj govorite o »prikritih političnih povezavah«? Zakaj po nepotrebnem problematizirate naše morebitno članstvo v kakšni stranki? Ali bi se smeli člani političnih strank oglašati le v glasilih svoje stranke, drugje pa ne? Zakaj ste nasedli levim silam, ki šele za preteklo leto uporabljajo izraz »državne jasli« za državno pomoč medijem? Saj vendar sami dobro veste, da gre le za minimalne spremembe, namenjene tako potrebnemu uravnovešenju ladje, ki se tako nagiba na levo, da se bo že skoraj potopila?

Naj zaključim z iskrenim pozivom, da se v vseh naslovljenih medijih nadaljuje dosedanje dobro delo ter ohrani dobra volja in medsebojno spoštovanje! Medsebojni napadi pa naj se prekinejo, saj jih je dovolj že od zunaj!

Pripravljenost na upoštevanje mojega poziva bom ugotavljal tudi po tem, ali bo to pismo javno objavljeno na Časniku, Domovini, Družini in Reporterju.