Avtor prispevka je Franci Kindlhofer, nekdanji interniranec otroškega taborišča Petriček. FOTO: zajem zaslona (RTV SLO/Pričevalci)



Še dobro se spominjam besed Milana Kučana pri maši za umorjene komunistične žrtve v Kočevskem Rogu: „Bil je čas vojne, sedaj je čas miru.“ Kaj je hotel takratni predsednik ravno osvobojene, samostojne Slovenije, ki je bil do nedavnega še sekretar Zveze komunistov, ki so pravzaprav te zločine zakrivili, s tem povedati? Verjetno to, da se vsa neslavna, umazana zgodovina komunistične partije zavije v nepropustni povoščeni papir, ki bo preprečil pronicanje krvi iz preteklosti in bo preprečil zaudarjanje strohnelih trupel. Ker sedaj je pač slučajno napočil mir, torej ga ne bomo z ničemer poskušali kaliti. Posebno ne z vprašanji, kaj je zavito v povoščenem papirju. Saj v tem ovoju je vsa naša medvojna in povojna resnica obsojena na mirovanje in pozabo. Če pa bo že kdo hotel pokukati v ta paket, bo moral mimo čuvaja večne resnice – Združenja zveze borcev NOB. To združenje je postalo važen filter za obravnavanje naše preteklosti.

Za vse diktature je značilno, da posvečajo največjo pozornost vzgoji mladine. Zato ni nič čudnega, da bdi ZZB tudi po osvoboditvi leta 1990 nad tem segmentom. V knjižnicah osnovnih šol so ostali oddelki za cicibane in pionirje in učitelji zgodovine se morajo posluževati učbenikov, ki vcepljajo otrokom občutek krivde, da so beli Evropejci in krivci za razvoj imperializma in da je bila komunistična revolucija pri nas nekaj povsem samo po sebi razumevajočega, saj bi drugače še danes vladal nacizem in fašizem. Ta vzgojni deficit opažam pri mnogih odzivih na facebooku in twitterju, če se oglašajo mlajši ljudje. Posebno jih zaposlujeta kolaboracija in izdajstvo. Da se je to dogajalo v sklopu z državljansko vojno, kot odgovor na komunistične zločine, za mlajše ni tema, ker je komunistično zgodovinopisje spretno ločilo partizanske zločine od pojava odpora proti njim. Tako postaja neuka mladina zagovornik hudih zločinov, kar ne more ostati brez posledic pri razvoju mladega človeka. Za te duhovne deformacije nosi veliko krivdo ravno ZZB, ki se z lažno zgodovino obrača na mlade in jih celo vabi v svoje vrste. Ni redko, da vidimo pri borčevskih javnih provokacijah tudi v uniforme klavcev oblečene otroke.

Tu se vidi, kako puhle so bile Kučanove besede: „… sedaj je čas miru“. Ta mir je bil mišljen le za primer, če bodo komunisti obdržali bistvene elemente oblasti v svojih rokah. Toda tudi za vseh intrig vajene komuniste to ni več tako enostavno. V vsej komunistični zgodovini je komunizem za svoj uspeh vedno potreboval katalizator, ki je omogočil uspešno revolucijo. Najprimernejše za to so bile vojne. Slovenski komunisti so imeli trojno srečo. Prvič, nemška okupacija Jugoslavije je razbila kraljevino Jugoslavijo in s tem pahnila državo v pravno prazen prostor. Drugič, Hitlerjev napad na Sovjetsko zvezo je omogočil njihovemu glavnemu dobrotniku Stalinu vstop v protinacistično koalicijo. To je bila pozneje legitimacija za naklonjenost zahodnih demokratičnih sil, ki so v zadnji fazi vojne masovno podpirale tudi Titove partizane. Tretjič pa je imel komunistični teror nad lastnim prebivalstvom zanje pozitivni učinek, da je sprožil protiupor ogrožanega slovenskega prebivalstva, ki je v tej težki situaciji iskalo podporo pri okupatorju. To so komunisti po koncu vojne nesramno izkoristili, da so z množičnimi poboji ideoloških nasprotnikov lažje utrdili svojo komunistično diktaturo.


Avtor prispevka je kazensko ovadil ZZB NOB zaradi rušenja ustavnega reda. FOTO: zajem zaslona


Zato ni nič presentljivega, da sedanja opozicija poskuša svoj uspeh doseči po receptih slavnih prednikov med in po vojni. Za Angleže, ki so leta 1944 mnogo preuranjeno priznali, seveda iz zgolj lastnih interesov, partizane, so našli nadomestilo v levičarskem, do komunizma nekritičnem delu evropskega tiska. Vojno krizo jim je zamenjala epidemija covida-19, saj se je vlada znašla pred skoraj nerešljivo nalogo zavarovati življenja in zdravje državljanov na eni strani, na drugi pa preprečiti gospodarski kolaps. Leva opozicija je bila prepričana, da je prišel pravi čas, da izpelje svoj načrt prevzema oblasti brez demokratičnih pravil. Ko so ugotovili, da jim to ne bo uspelo, tudi zaradi pomanjkanja primernih politikov, ki bi bili ne samo voljni, ampak tudi sposobni prevzeti vladno odgovornost, so posegli po tretji možnosti – grožnji z državljansko vojno.

24. aprila 2021 je zvesta spremljevalka leve opozicije RTVS objavila na teletekstu poziv ZZB NOB na upor. Predsednik združenja Marijan Križman je napovedal, da je zopet nastopil čas osvobodilne fronte slovenskega naroda. Odkrito poziva k uporu proti vladajočim, torej proti vladi, ki je bila demokratično izvoljena po ustavi in demokratičnih načelih. To je bil konkreten poziv k rušenju ustavnega reda.

Na Zboru za republiko sem sprožil debato o tem in zahtevo, da vložimo tožbo proti ZZB. Ker ni bilo jasnega konzenza o tem, ali vsekakor provokativni poziv ZZB zadostuje za kazenski pregon, sem se odločil, da vložim prijavo kaznivega dejanja rušenja ustavnega reda sam osebno. Ovadbo sem vložil 26. aprila na policijsko upravo, toda razen potrdilne povratnice nisem prejel še nobene druge reakcije.

Na twitterju sem pred dnevi napravil preizkus. Objavil sem tvit s skoraj isto vsebino kot Križmanov poziv k uporu, le da sem namesto borcev NOB nagovoril vaške straže. Takoj so se pojavili napadi name, da bi se takšen poziv moral kaznovati z zaporom.

Verujem pa v zrelost Slovenk in Slovencev, da to pot ne bodo nasedali provokacijam tistih, ki vidijo edino v nasilju možnost dokopati se do oblasti. Čeprav v nas, demokratih, vidijo svoje sovražnike, jih vidimo mi popolnoma drugače. Sicer pomilovanja vredne, ampak resne nasprotnike, ki hrepenijo po oblasti, da bi si nekontrolirano delili fevde in davkoplačevalski denar. Da to ni več mogoče, bodo spoznali na prihodnjih volitvah. Mnogim, ki vroče protestirajo po ljubljanskih ulicah, priporočam, naj ta čas izrabijo za seminarje, kako napisati uspešno prošnjo za službo.

Kazenska ovadba ZZB NOB.docx