Avtor prispevka je Franci Kindlhofer, nekdanji interniranec otroškega taborišča Petriček. FOTO: zajem zaslona (RTV SLO/Pričevalci)



Praznik 27. april je bolj ali manj znan vsem odraslim Slovenkam in Slovencem. Na ta dan leta 1941 naj bi se ustanovil upor proti okupatorju v Vidmarjevi vili v Ljubljani. To je praznik, ki zelo razdvaja naš narod na poznavalce takratnih dogodkov in na tiste, ki se s tem vprašanjem ne ukvarjajo preveč temeljito in se zadovoljijo z razlago, ki jo dobijo v šoli ali od ZZB.

Ogovoriti želim predvsem mlajšo generacijo, tiste učenke in učence, ki prihajajo neobremenjeni v šolske klopi, kjer se jim posreduje učna snov, ki ne odgovarja resnici. Za učenca obstaja celo nevarnost, da bo, če bo odgovoril po resnici, dobil slabo oceno. V učbeniku na fotografiji kar mrgoli neresnic in nepravilnosti, posebno glede našega zgodovinskega obdobja med drugo svetovno vojno, torej okupacijo pri nas, in o času po vojni.

O vseh teh nepravilnostih pripravljam poseben priročnik za učence, starše in učitelje, če me ne bo prehitelo ministrstvo za šolstvo in poskrbelo za primernejše učbenike.

Iz aktualnega razloga se bom dotaknil le datuma 27. april 1941. Poglejmo, kaj piše v učbeniku na strani 103 v poglavju BOJ ZA OSVOBODITEV s podnaslovom Odziv na okupacijo:

„Predstavniki Komunistične partije Slovenije so s predstavniki nekaterih levo usmerjenih skupin (levo usmerjeni sokoli, krščanski socialisti, kulturni delavci) dali pobudo za srečanje 26. aprila 1941 v Ljubljani.“

Dragi mladi prijatelji, če pazljivo berete, ste gotovo ugotovili prvo neskladje z datumom. Praznuje se 27. april, a v učni knjigi se navaja 26. april. V zgodovinski knjigi Narodnoosvobodilna vojna na slovenskem 1941-1945 pa piše v pripombi na strani 80: “… pravzaprav 26. aprila 1941 ali dan prej …” Torej še 26. april verjetno ni točen. Vsak vesten učenec se bo vprašal: “Tako važen dan, ko bi se naj organiziral upor, pa še datuma ne vemo točno!” Pa to še ni vse. O tako “važnem” sestanku ne obstaja noben dokument, zapisnik ali vsaj beležke kakšnega navzočega. Nič. Da ni bilo nič zapisanega, je težko verjeti, saj obstajajo partijski dokumenti o mnogo manj pomembnih dogodkih. Da je tako, obstajata dve razlagi: ali dogodek sploh ni bil važen, da si ljudje še datuma niso zapomnili in nič zabeležili, ali pa vsebina razgovorov in možnih sklepov ni bila takšne narave, ki bi bila, posebno za komuniste, koristna pri poznejši razlagi zgodovine.

Učbenik za zgodovino v 9. razredu osnovne šole.


Vsekakor je pomanjkanje pisne dokumentacije zelo olajšalo poznejše prilagajanje pomena tega sestanka lastnim potrebam. In ta potreba je obstajala. Trditev v učbeniku, da je bila takrat ustanovljena Osvobodilna fronta, je preprosta laž. Sicer piše v nadaljevanju, da je bila pod vplivom KP sprva usmerjena tudi proti zahodnim državam. Tudi to ne more držati, ker OF še ni bilo. Kolikor toliko zanesljivo se o tem sestanku ve, da se je pod vplivom komunistične partije ustanovila le Protiimperialistična fronta – PIF.

V tistem času je bilo tipično za vse evropske komunistične partije, da so svoj boj usmerjale le proti zahodnim imperialistom. Se vprašate, zakaj? Odgovor je zelo enostaven. Takrat sta bili Sovjetska zveza in nacistična Nemčija veliki zaveznici in ker so bile vse partije članice Komunistične internacionale s sedežem v Moskvi, so morale to prijateljsko zvezo podpirati in se ni smelo misliti na odpor proti Hitlerju. Ob okupaciji so v Ljubljani delili celo letake partije s pozivom, da se mora nemški okupator lepo sprejeti, saj je Hitler zaveznik Stalina in prijatelj delavskega razreda. Bilo je več primerov, da so slovenski delavci leta 1941 praznovali 1. maj skupaj z okupatorjevimi vojaki. Seveda ni bilo tako samo v Sloveniji, tudi v Franciji in drugih zasedenih državah je komunistična partija pozivala k prijateljstvu z nemškim okupatorjem in boju proti domačim in tujim imperialistom, beri: demokratom. Kdor hoče o tem kaj več zvedeti, priporočam knjigo Stalin in Hitler – Pakt proti Evropi.

Ob koncu bi se rad vrnil na začetek besedila v učbeniku oziroma na stavek „Predstavniki Komunistične partije Slovenije so s predstavniki …”

Učbenik je tukaj zapustil tudi tla nevtralnosti. Stavek s KP piše z rdečimi črkami, kot da bi hotel izpostaviti pomen komunistov, ki jih je bilo takrat v Ljubljani le 180. Tudi ostale udeležence opisuje kot napredno levico. Marsikdo, ki je sicer goreč zagovornik demokracije, bo mogoče rekel: “Kaj pa je pri tem narobe, če Komunistična partija poziva k uporu?”. V tem konkretnem primeru 26. aprila upor pravzaprav ni bil na dnevnem redu, kot vemo. Pa tudi če bi bil, je zelo narobe, če ena politična opcija na svojo roko organizira upor in pri tem izključuje druge, ki si ga morda predstavljajo le malo drugače. Upor mora upoštevati strateške danosti, ščititi nedolžna življenja in za cilj imeti izrecno samo osvoboditev izpod tiranije, ne pa prevzema oblasti. To se mora urediti po vojni, v miru in na osnovi svobodnih, demokratičnih volitev. O teh zadevah pa mogoče več kdaj drugič.

Sedaj pa trezno razsodite, zasluži 27. april to pozornost?
_ _ _

*Avtor prispevka je Franci Kindlhofer, nekdanji interniranec otroškega taborišča Petriček.*