Morda sem kdaj že omenil, da sem zaljubljen v Poljsko. Romanca se je verjetno začela, ker je bil papež vse moje otroštvo in mladost Poljak. Hočeš nočeš je bila zaradi njega precej v ospredju mojega zanimanja tudi njegova dežela.

Jasno izoblikovano predstavo o njej, ki sem si jo ustvaril, ne da bi jo kdaj obiskal, so srečanja od blizu samo potrdila. Pravzaprav je polna cerkev v središču Varšave, kjer so med obhajilom vsi verniki pokleknili, ob prvi nedeljski maši nekega avgusta leta 1998 pričakovanja celo presegla. Pozneje je naključje hotelo, da sem zlasti med šolskimi izmenjavami srečaval skoraj same take Poljake, ki so radi vihali nos nad prevelikim vplivom duhovščine v poljski družbi. Moj najboljši tamkajšnji prijatelj Zbigniew, od katerega sem se toliko naučil, se je čutil, ko je pripovedoval o pravkar minulem hčerinem prvem obhajilu, celo dolžnega pojasniti, da je bila slovesnost zamisel njegove žene, sicer profesorice zgodovine na isti šoli. Morda je Slovence štel za...