Življenje sv. Favstine Kowalske čedalje bolje poznamo tudi v podrobnostih, tudi po zaslugi poljske novinarke Ewe Czaczkowske, ki je o glasnici božjega usmiljenja napisala izčrpno biografijo (izšla bo pri Družini v svetem letu usmiljenja) in knjigo o uslišanjih na njeno priprošnjo. V odlomkih iz pogovorov poznavalke Czaczkowske za poljske medije Gość niedzielny, Echo katolickie in echo.pl, ki smo jih izbrali za vas, se kaže Favstinina pripravljenost, da bi z Jezusom pri širjenju njegovega usmiljenja šla do konca.

Je sestra Favstina Kowalska res vaša najljubša svetnica in zakaj?

Res. Najljubša in od vseh najbližja. Pred leti sem se večkrat udeleževala tiskovnih konferenc na tajništvu poljske škofovske konference, ki je zraven svetišča božjega usmiljenja in svete – tedaj še blažene – sestre Favstine na Żytni ulici (v Varšavi; op. prev.). Ko sem šla nekoč mimo cerkve, sem na pločniku zagledala list papirja in ga pobrala. Poleg župnijskih obvestil je bil na njem tudi odlomek iz Favstininega dnevnika. Svetnica me je pritegnila, pripeljala k božjemu usmiljenju in stoji za mnogimi malimi in velikimi čudeži v mojem življenju. Pred šestimi leti sem med pisanjem neke knjige pomislila, da bi od vseh življenjepisov najraje napisala njenega. Nepričakovano me je nekaj mesecev pozneje založba Znak prosila prav to. In tako je nastala ta knjiga.

V knjigi opisujete prizor, v katerem se sestre pohujšujejo nad s. Favstino, ki sedi na mizi, namesto da bi delala, jo zmerjajo z lenuhinjo in čudakinjo ter se sprašujejo, kaj bo iz nje.

V tistem času je bila Favstina še postulantka, ki si je prizadevala za sprejem v redu. Vsekakor je bil omenjeni prizor zanjo tako močno doživetje, da je o njem pisala v Dnevniku – po devetih letih. Tiste besede so jo zelo prizadele.

Zakaj pa je sedela na mizi?

Za kazen. Ker ji po večerji ni uspelo pravočasno pomiti posode, ji je kuharica ukazala, naj sede na mizo, medtem ko je sama delala. Takšne metode se nam danes zdijo, milo rečeno, nenavadne, takrat pa so z njimi novinke učili ponižnosti in poslušnosti. Tako naj bi se pokazalo, kako trdno so odločene ostati v samostanu.

Kaj se je zgodilo za samostanskimi zidovi, da je komaj po treh treh tednih hotela pobrati svoje stvari in ga zapustiti?

Favstina, ki je imela kontemplativno dušo, si je predstavljala, da bo po vstopu v samostan predvsem molila. Toda kongregacija, ki jo je sprejela, je večino dneva posvečala trdemu delu. To je bil glavni razlog: želja po bolj kontemplativnem, zaprtem redu. Njene dvome pa je še poglabljala učiteljica postulantk, mati Janina Bartkiewicz, ki je med njimi ustvarjala ozračje strahu. Čeprav se je zavedala Favstinine tesne povezanosti z Jezusom, je po nekaj letih – ko so se razširile govorice o njenih videnjih, v katera ni verjela – nasprotovala njeni pripustitvi k večnim zaobljubam. Odločitev o odhodu iz reda, v katerega je ravnokar vstopila, je morala biti za Favstino zelo težka. Še toliko bolj, ker je leta in leta sanjarila o redovniškem življenju in se zanj odločila proti volji staršev. Pred njimi je dobesedno pobegnila v Varšavo, da bi tam po Jezusovem naročilu poiskala kongregacijo, ki bi jo bila pripravljena sprejeti. Pred vstopom je morala še eno leto trdo delati, da si je zaslužila za redovniško balo ...

In zakaj je na koncu vendarle ostala v kongregaciji?

Prikazal se ji je trpeči Jezus v solzah. Ko ga je s. Favstina vprašala, zakaj tako trpi, ji je odgovoril: »Ti mi boš prizadela takšno bolečino, če boš izstopila iz tega reda. Semkaj sem te poklical, ne kam drugam, in zate sem pripravil mnoge milosti.« In je ostala, do konca.

Po vseh teh letih se človek sprašuje, kako so mogle biti njene sosestre tako slepe, da v njej niso videle svetosti?

V Favstini so videle neko duhovno »drugačnost«, ki jih je tudi privlačila. Nekatere so se med rekreacijo rade zbirale okoli nje in jo poslušale, drugim pa je šla na živce s svojo pobožnostjo, duhovnimi razpravami in predvsem dolgimi spovedmi pri duhovniku Sopoćku. Ko pa so se med sestrami razširile govorice, da se ji prikazuje Jezus, so jo začele obtoževati, da je histerična in da si vse to le domišlja.

Čez čas se je izkazalo, da so bile krivične obtožbe in ponižanja zanjo blagoslov. Takrat pa je bilo drugače ...

Gledano iz današnje perspektive je bilo vse to potrebno, tudi zaradi Favstininega zorenja v svetosti. Krivične obtožbe in ponižanja so izpilili njen značaj. Vse njej naklonjene in sovražne sestre so pri tem odigrale svojo vlogo. Res pa Favstinine predstojnice in spovedniki niso imeli lahke naloge. Zasebna razodetja so izredno zapletena zadeva. Lahko so tudi posledica duševnih bolezni. Poleg tega – kot je opozoril Favstinin spovednik Józef Andrasz – njena kongregacija, ki je temeljila na ignacijanski duhovnosti, zasebnim razodetjem ni bila naklonjena. Zato me zadržanost njenih predpostavljenih še zdaleč ne preseneča. S. Favstina je bila razdvojena: Jezus ji je naročal, naj o vseh svojih videnjih poroča predstojnicam, te pa ji niso verjele. Mati Janina Bartkiewicz ji je celo zabičala, naj si to izbije iz glave, ker da se »Gospod Jezus ne druži tako zaupno s takimi revami«.

Kako pa se je s. Favstina odzvala na te besede, s katerimi ji je predstojnica hotela »porezati krila«?

Pritrdila ji je, da je zares uboga in nepopolna, vendar kljub temu zaupa v božje usmiljenje. Kakšna ponižnost! Človekov prvi naravni odziv je namreč upor in obramba.

Prevedel Andrej Turk

Več si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Leto usmiljenja.