Pokop pokojnikovega telesa je za Katoliško Cerkev najprimernejša oblika.

Vsak kristjan je poklican, da Kristusa posnema v vsem. Vemo, da Kristusa niso upepelili, ampak položili v grob. Jezus je tretji dan vstal od mrtvih in bil s telesom (in ne s pepelom) vzet v nebesa (Apd 1,2).

Drugi poudarek je teološki: sv. Pavel pravi, da pri krstu postanemo svetišče Svetega Duha. Naše telo je posvečeno in namenjeno za svete stvari (kot bogoslužni prostor). To telo je nato obsijano s Svetim Duhom (birma), maziljeno s svetim oljem (po krstu in pri birmi), posvečeno (z zakramentom svetega zakona ali z zakramentom svetega reda) in se hrani s sveto evharistijo. Kako je mogoče sedaj tako sveto telo dati naenkrat v neko industrijsko peč (krematorij), prižgati in sežgati?

Tretji poudarek je antropološki. Ob smrti naših najdražjih smo prizadeti, žalostni, zbegani, telefoniramo, organiziramo in čakamo pogrebno podjetje, da odpelje pokojnika. Ob tem pa ni časa in priložnos...