Kot najpomembnejša je prva celovita razdelava preteklosti pokrajine Prekmurja, ki je zaživela šele po koncu prve svetovne vojne.

Vsa časovna obdobja, od prazgodovine do leta 2000

Obravnavajo vsa časovna obdobja, od prazgodovine do leta 2000. V tem širokem časovnem okvirju so poskušali podati čim več najnovejših spoznanj o preteklosti tega prostora. Za čas pred letom 1920 so za osnovo vzeli prostor med rekama Rabo in Muro, priključevali so tudi današnje slovensko Porabje, saj je bil v stoletjih obstoja madžarske kraljevine ta prostor enovito v okviru te države. V prvem delu knjige so podali zgoščen, a vendar natančen zgodovinski pregled od začetka srednjega veka do konca 20. stoletja.

V drugem delu so prikazali pregled razvoja prekmursko-slovenske in slovensko-porabske književnosti, književnosti in medijev madžarske skupnosti ter preglede umetnostno-zgodovinskih dosežkov, arhitekture, domače dediščine z ljudskimi običaji ob smrti, porokami do delovnih navad.

Moral je priti novi minister za kulturo ...

Kot je v uvodu v knjigi pojasnil dr. Andrej Hozjan, izredni profesor za zgodovino novega veka na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, je ideja o knjigi nastala pred dobrim desetletjem v ožjem krogu članov Pomurske akademske znanstvene unije (PAZU) oz. »pomurskih akademikov«. Zbrali so številno ekipo, se dogovorili in pričeli pisati njene posamične dele. A knjiga ni izšla. Zmanjkalo je denarja – zaradi državne birokracije in njene ozkoglednosti. Zato so nanjo pozabili.

Ideja pa ni umrla. Ob ustreznem času so jo obudili in znova zastavili delo. Namreč, leta 2000 je moral priti novi minister za kulturo, ki je tej pomembni knjigi odredil sredstva ta tehnično pripravo in tisk. Urednika in avtorje je vodila in združila, kot prvič, naklonjenost do vsega prekmurskega, do tistega, kar je »naše«. Avtorji so ostali isti, čeprav je eden, Franc Kuzmič, vmes žal umrl. Vendar je tudi njegov delež v knjigi opazen. Vsi pa so ali rojeni in živijo v pokrajini, ali živijo drugje, ali pa otroci prekmurskih oz. porabskih staršev.

Zaobjeli so najnovejša dognanja o preteklosti Prekmurja

Naslov knjige Pregled zgodovine Prekmurja so izbrali namerno. Zgodovino Prekmurja je Pomurska založba izdala že pred četrt stoletja kot zbrane članke in razprave prekmurskega zgodovinarja dr. Ivana Zelka. Ideja te ekipe pa je bila predstaviti celovito razvojno pot območja današnjega Prekmurja od prazgodovinskih obdobij do konca 20. stoletja. Nekje je bilo potrebno začrtati ločnico, in odločili so se za prelom tisočletja.

Vsebinsko je knjiga urejena v dveh obširnejših razdelkih. Dvema predgovoroma in uvodnemu predstavitvenemu tekstu sledi razdelek Prekmurje od prazgodovinskih dob do konca 20. stoletja, ki ga tvori šest zaključenih preglednih poglavij po osnovnih zgodovinskih obdobjih, med katerimi je kot zadnje tudi poglavje o Slovenskem Porabju.

Kip Ivanu Jeriču, duhovniku in prekmurskemu tribunu, v Dokležovju. FOTO: Ivo Žajdela

Drugi razdelek Prekmurje v književnosti, umetnosti, arhitekturi in ljudskem kulturnem izročilu sestavlja pet enako preglednih besedil z vsebinami, kot jih navaja naslov razdelka. Knjigo zaključujejo seznam in kratke predstavitve avtorjev. V besedilih so zaobjeli najnovejša dognanja o preteklosti Prekmurja, z mnogimi za marsikoga novimi dejstvi. Preverili, popravili in tudi ovrgli so marsikatero že zastarelo ali netočno dejstvo, podatek, informacijo in trditev. Tudi izrazje je na več mestih drugačno kot so že uveljavljeni strokovni izrazi, npr. izraz Kraljevina Madžarska namesto zdajšnje Ogrske.

Avtorji in vsebine

Uvodoma so trije uvodni zapisi:

• Mitja Slavinec, Pregled zgodovine Prekmurja
• Andrej Hozjan, Od Zgodovine Prekmurja do Pregleda zgodovine Prekmurja
• Metka Fujs, Prekmurje – podoba prostora in ljudi

V prvem poglavju Prekmurje od prazgodovinskih dob do konca 20. stoletja je pet vsebinskih sklopov:

• Irena Šavel, Prazgodovina in do izteka antike,
• Andrej Hozjan, Darja Kerec, Branko Kerman, Franc Kuzmič, Srednjeveško Prekmurje. Od zgodnjeslovanske poselitve do bitke pri Mohaču,
• Andrej Hozjan, Prekmurje v novem veku. Od bitke pri Mohaču do konca 18. stoletja,
• Metka Fujs, Andrej Hozjan, Attila Kovács, Klaudija Sedar, Prekmurje v 19. stoletju in do priključitve h Kraljevini SHS,
• Metka Fujs, Andrej Hozjan, Darja Kerec, Attila Kovács, Franc Kuzmič, Jasmina Litrop, Jože Nemec, Alojz Steiner, Prekmurje od priključitve h Kraljevini SHS do konca 20. stoletja,
• Marija Kozar Mukič, Dušan Mukič, Slovensko Porabje 1920–2000.

V drugem poglavju Prekmurje v književnosti, umetnosti, arhitekturi in ljudskem kulturnem izročilu je pet tem:

• Franci Just, Književnost Prekmurja in Slovenskega Porabja,
• Lajos Bence, Literarna in publicistična dejavnost madžarske narodne skupnosti v Sloveniji,
• Janez Balažic, Bistvene poteze umetnostnozgodovinske podobe Prekmurja med ro­maniko in koncem 20. stoletja,
• Franc Obal, Arhitektura Prekmurja v 19. in 20. stoletju,
• Jelka Pšajd, Prekmursko ljudsko kulturno izročilo.

Kapela Marije Snežne v Melincih. FOTO: Ivo Žajdela 

Kdo je bil Franc Markoja?

V knjigi je seveda veliko novih spoznanj. Naj povzamem le eno, zapis o izjemni osebnosti, ki je bila do zdaj praktično neznana. Med prekmurskimi redovniki je bil med najbolj znanimi Franc Markoja (Márkfi) (1811, Črenšovci–1861, Budimpešta), ki je bil pater benediktinec, profesor in dekan teološke fakultete v Budim­pešti ter rektor tamkajšnje univerze. Očitno je že v otroštvu izkazal izjemno nadarjenost. Še kot fanta so ga poslali v znamenito benediktinsko opatijo matico Sv. Martina v Pannonhalmo. Tam je prve redovne zaobljube izrekel že 16. oktobra 1826, nato pa ob dokončni zaobljubi benediktinskemu redu prevzel ime Samuel.

Vodstvo opatije ga je leta 1831 poslalo na najelitnejšo teološko fakulteto monarhije, Frintaneum (tudi Augustineum) na Dunaju, za kar si je med drugim uradno pomadžaril priimek v Márkfi (Márkffy – Markov sin oz. z Markovskega, s tem je očitno želel nakazati svoj pokrajinski in hkrati slovenski izvor). Tam je v letih 1834 in 1835 postal doktor teologije (napisal je disertacija s temo o pokristjanjenju Madžarov), enako kot tričetrt stoletja zatem Matija Slavič, in bil marca 1835 tudi posvečen v duhovnika.

Dve leti po vrnitvi je postal profesor teologije na bogoslovju v Pannonhalmi (1837–1846). Ob očitnih kvalitetah za profesuro so ga kandidirali za profesorsko mesto na novi teološki fakulteti na univerzi Petra Pázmányja v Budimpešti (od leta 1846 do smrti). Kmalu je postal še dekan fakultete (1849–1855) in končno tudi rektor univerze (od 1860 do smrti). V razmiku le nekaj let sta bila torej on in znameniti Franc Miklošič kot Slovenca rektorja obeh takrat največjih univerz v monarhiji, Miklošič na Dunaju in Markoja v Budimpešti.