Redovni predstojnice in predstojniki med refleksijo. FOTO: Janez Porenta

Prvi dan so udeleženci, ki jih je bilo nekoliko manj kot v minulih letih, ko so seminar izpeljali prek zooma, prisluhnili duhovniku dr. Mateju Pavliču in kapucinu br. Vladu Kolenku, ki sta vsak s svojega vidika pogledala na delo v pastorali. Drugi dan pa so na okrogli mizi »Redovnik in pastorala« sodelujoči redovnice in redovniki izpostavljali različna področja, od verouka, oratorija, bolnikov do Hospica in pastorale med učitelji.

V 11 letih jih je 151 manj

Po podatkih iz letnega poročila Katoliške cerkve za leto 2022 v Sloveniji deluje 15 ženskih in 12 moških redovnih skupnosti, 3 svetne ustanove in 6 novih oblik Bogu posvečenega življenja. V letu 2021 je bilo v Sloveniji 737 redovnic in redovnikov, 6 manj kot leto prej, 20 manj kot dve leti prej in 151 manj kot leta 2011. Najštevilčnejši redovni skupnosti sta skupnosti sester usmiljenk (72 članic) in don Boskovih salezijancev (71), sledijo šolske sestre (66), Marijine sestre (61), frančiškani (56) in uršulinke (46).

Zbrali smo nekaj odzivov predstojnic in predstojnikov o delu in izzivih v njihovih redovnih skupnostih.

Mag. Marko Košnik, predsednik KORUS in inšpektor salezijancev. FOTO: Janez Porenta

»Brez sodelavcev tudi naše karizme ne more biti«

Mag. Marko Košnik je predsednik KORUS in inšpektor salezijancev. Kot glavni izziv redovnih skupnosti vidi, kako pričevati v današnjem času. »Soočamo se z izzivom, kako živeti znotraj redovne skupnosti, po drugi strani pa so potrebe Cerkve velike in imamo morda po tem, ko je polno nalog, vlog in dejavnosti, občutek, da že zdaj ne moremo pokriti vseh potreb, kaj lahko ostane za naše osebno gojenje skupnosti, bratsko življenje,« poudari Košnik.

Kot izziv dodaja soočanje s težavo identitete redovnikov, kajti »kdor redovnikov ne razume, jih lahko vidi le kot servis, kot nekoga, ki bo naredil ogromno stvari in pokril vse luknje, vendar pa se v tem verjetno ne čuti.« Še en izziv je medsebojno sodelovanje in ravno takšni seminarji pomagajo, da se bolje spoznajo. Tako je denimo v okviru seminarja duhovnik dr. Matej Pavlič povedal, kako od zunaj vidi redovnike sodelovati v župniji, br. Vlado Kolenko, ki je v pastorali, pa, kako to vidi od znotraj.

»Kako ne delovati kot one-man-band, temveč sodelovati med seboj, najprej med brati in sestrami, si deliti tudi določeno poslanstvo. Drugo pa je, kako se soočiti s sodelovanjem na ravni redovniki-škofje oziroma škofijski duhovniki, kje so polja sodelovanja. Tu je nekaj konkretnih izzivov, kako se v prihodnje znati bolje usesti skupaj in poiskati močne točke, kjer lahko Cerkvi v Sloveniji damo upanje. Potrebujemo pogled poguma, saj bo treba marsikaj, kar zdaj mislimo, da se ne da, spremeniti,« je pojasnil Marko Košnik.

Po njegovem se želijo redovne skupnosti kljub spremembam časa v osnovi vselej vračati h koreninam, kajti če izgubiš korenine, tudi sadov ni. Karizma se napaja v koreninah, kot je bila ustanovljena, in se po tej plati ne spreminja, po drugi »pa se spreminja, vkolikor se svet spreminja. In če se naše redovništvo ne zna prilagoditi oziroma hoditi vštric z izzivi časa, potem bo verjetno začelo počasi odmirati,« opozarja predsednik KORUS.

Ne vemo namreč, kakšni so Božji načrti, in le Bog ve, zakaj je vzbudil eno karizmo in zakaj zdaj morda ni več toliko življenja. Vsekakor je – nadaljuje Košnik – izziv poklicne pastorale, kako navduševati in živeti tako, da se bo kdo še na novo odločil za redovniško pot, »kajti mlade generacije bodo prinesle tudi novo, prenovljeno karizmo. Karizmo prenavljajo samo ljudje, ne teorije. Bližina z ljudmi pomeni tudi karizmo, ki se prenavlja.«

Inšpektor salezijancev Košnik je pogled uprl tudi v naprej: »Vezilo, ki ga imamo salezijanci, je kvas v sodobni družbi. Naši sodelavci so kot kvas naše karizme in razmišljamo prav o tem, kako z njimi, tudi z laiškimi, živeti pot Cerkve, pot bližine mladim. Brez sodelavcev tudi naše karizme ne more biti.« Drugi načrt za prihodnost salezijanske skupnosti pa je vključevanje novih misijonarjev, ki jih imajo zdaj v inšpektoriji pet.

p. Krizostom Komar, frančiškan. FOTO: Janez Porenta

p. Krizostom Komar, frančiškan:

Sem gvardijan na Brezjah, v osrednjem romarskem središču v Sloveniji. V naši skupnosti nas je šest bratov oziroma sedem, ker imamo še župnijo – župnik je sobrat p. Milan. Tu sem skoraj pol leta, v tej vlogi torej čisto na novo. Po 24 letih duhovništva sem zdaj prvič v vlogi predstojnika. Je kar velik izziv, spoznavam to službo, se učim, opazujem, gledam, razmišljam, molim. Takšen seminar je v pomoč za vse nas, zlasti pa še zame, ker sem se znašel v novi vlogi, da mi bo pomagalo živeti in delovati naprej.

Tudi naša provinca, kot druge v Sloveniji, ne raste. Vedno manj je mladih, skupnost je vse starejša. Staramo se in manjšamo, treba bo tudi zapustiti kakšno postojanko, samostan. Za tradicijo, kot jo imamo v Sloveniji, kjer smo tako vpeti že stoletja – v Novem mestu, kjer sem bil prej, denimo 500 let –, je to kar hud izziv. Kot povsod si bo treba tudi pri nas dopovedati, da je treba sodelovati, tudi kaj zapustiti na račun tega, da bomo lahko lažje, bolje in kakovostneje živeli. Seveda je to odvisno od vsakega posameznika. V tej luči gledam našo prihodnost: na eni strani zapuščanje stvari, brez katerih bomo tudi lahko živeli, in po drugi medsebojno povezovanje in sodelovanje.

Prej sem bil v zelo močni, veliki, razvejani župniji in mi to še vedno odzvanja po glavi. Tudi v luči tega pestrega devetletnega dogajanja sem spremljal temo letošnjega seminarja, kako smo redovniki vpeti v pastoralo in kako sodelujemo. Pol leta pa sem v povsem drugem svetu, romarskem: ljudje prihajajo, odhajajo, iščejo tudi nasvete in pomoč, ko se znajdejo v hudih stiskah, tu mislim zlasti na veliko število spovedi. Smo romarsko središče, a nas tudi tukaj župniki potrebujejo, mi pa na nek način potrebujemo njih. Treba se je pogovarjati, da jim nismo konkurenca, temveč dodana vrednost in drug drugemu v pomoč.

s. Marta Rauh, usmiljenka. FOTO: s. Antoneta Demaj

s. Marta Rauh, usmiljenka:

Naša skupnost je skupnost dokaj starejših sester, torej je med izzivi najprej skrb zanje, po drugi strani pa, kar je navzven vidno, pastorala družin, delo z družinami, zakonci.

Naše mesto v pastorali je odvisno od skupnosti, nekje so bolj vključene v župnijo in sodelujejo z župnijsko skupnostjo, drugje so vključene v Karitas, v center za ostarele, ki ga vodi občina, v delo v bolnici, vsakodnevno pomagajo ubogim in priseljencem ter se trudijo tujce učiti slovenščine. V zadnjem času sodelujejo tudi pri pripravi paketov zdravil za misijone v Venezueli, Ukrajini, Albaniji … Naša skupnost v Ljubljani je točka, kamor ljudje prinašajo stvari, zdaj pa se je razširilo še v sodelovanje s Karitas, ki ima lažje povezave z državami prejemnicami, da gre lahko konkretna materialna pomoč, ki jo prispevajo ljudje, hitro naprej. Izpostavim naj še molitveno podporo, ne le župnijski skupnosti, temveč tudi širše.

Koronsko obdobje je prineslo novo izkušnjo, ki se je v tem času začela in se še ohranja, to je povezovanje z ljudmi v širšem smislu, prek sodobnejših sredstev. Ljudje morda na župnijski ravni ali v okolju, v katerem živijo, nimajo vsi možnosti skupne molitve, pa si je želijo, zato se je pokazala možnost z novimi sredstvi in zdaj kakšna molitev poteka tudi prek zooma.

Po eni strani naše poslanstvo ostaja enako. Še vedno – kar počnemo že od začetka – ohranjamo obisk ljudi po domovih, zlasti starejših in osamljenih. Je potreba tu vedno večja? Odvisno, kaj vidiš. Starejši ljudje, ki ostajajo sami v hišah, so vse bolj pereč problem, saj njihovi otroci ne živijo več z njimi in imaš v hiši najprej dva in običajno potem samo še enega človeka. Zmanjšuje se naše delo v ustanovah, v katerih so bile sestre zaposlene, vedno več je namreč upokojenk. Osnovno poslanstvo pa ostaja nespremenjeno, bodisi na karitativni ravni ali v pastorali.

Letos bomo praznovale 400-letnico binkoštne luči, naša ustanoviteljica je ravno na binkošti leta 1623 imela navdih razsvetljenja glede skupnosti, da bodo namreč sestre, ki bodo skupaj živele, hodile ven in noter; ne bodo živele zgolj v zaprtem samostanu, temveč bodo hodile med ljudi.

Br. Primož Kovač, kapucin. FOTO: Janez Porenta

Br. Primož Kovač, kapucin:

Med perečimi izzivi lahko na prvo mesto postavim vprašanje poklicev, ker naše število kar malo pada in moramo kdaj tudi kak samostan opustiti. Naš drugi izziv pa je vedno skrb za naše notranje življenje, da bi bilo kakovostno, zvesto naši redovni usmerjenosti in našemu duhu. In pa še, kako to prenesti med ljudi.

Da bi bile zadnje svetovne krize glavni razlog za posodabljanje našega poslanstva, ne morem reči. S tem se namreč ukvarjamo že daljše obdobje, iščemo, kje je naše mesto, kje nas gospod potrebuje, k čemu nas vabi, to nam je glavo vprašanje. Želimo biti veseli oznanjevalci, da je Bog naš odrešenik, da nas ima rad in da smo zato lahko veseli kristjani.

Navzočnost redovnikov po župnijah je aktualna tema za nas vse. Je pa naša perspektiva veliko širša, saj redovniki nismo navzoči le po župnijah, imamo še mnoga druga poslanstva, ki presegajo župnije in so zlasti usmerjena bolj vsebinsko na določena področja. Kapucini se denimo posvečamo ljudskim misijonom, delavnicam molitve in življenja, smo osebni spremljevalci ljudi, duhovni asistenti različnim skupinam, tega je veliko.

Vstopili smo v leto jubilejev sv. Frančiška, letos praznujemo kar dva: 800-letnico, odkar je bilo potrjeno vodilo za manjše brate, in prav tako 800-letnico, odkar je Frančišek postavil prve žive jaslice. Nekako bomo to poskušali tudi obeležiti.

s. Anka Kogelnik, uršulinka. FOTO: Janez Porenta

s. Anka Kogelnik, uršulinka:

Lani smo bile v procesu prestrukturiranja naših skupnosti, kar je za nas nekaj novega. Izhaja iz potrebe, ker nas je manj, ker ne moremo več delati tako, kot smo vedno, in se je treba prilagajati. In to je zagotovo izziv, kako v novi situaciji, v kateri smo se znašle, iskati nove načine, ki nam bodo jemale manj moči in obenem dale več življenja. Bomo videle, kako uspešne smo v tem, seveda pa ni pričakovati čez noč prelomnih stvari, kajti vsakodnevno življenje gre naprej.

Korona je gotovo postavila nove izzive in smo se v začetku iskale, ker je bila situacija le povsem nova. Se mi pa zdi, da smo se kar znašle na ta način, da ni vse obstalo. V prvem trenutku morda je, potem pa so se našli novi načini. Ta izkušnja ostaja in ne moremo iti kar nazaj, kot da je ni bilo. Tudi v smislu srečevanj: odtlej se večkrat srečujemo po zoomu, saj smo ugotovile, da je tako bolj praktično.

Potrebe v Cerkvi se spreminjajo in so drugačne kot nekoč. Če je bila včasih skoraj vsaka uršulinka katehistinja, zdaj nismo več. Se pa iščejo novi načini, kako priti blizu ljudem.