Mohorjeva založba Celovec je izdala knjigo Bučar, tretjo knjigo v zbirki Kako so gradili državo, v kateri je Rosvita Pesek opisala življenjsko zgodbo dr. Franceta Bučarja. Pri pisanju je sodelovala tudi njegova družina, veliko gradiva pa je pridobljenega iz Bučarjevega dnevnika, kjer je opisal politično ozadje.

Na predstavitvi knjige, ki je bila v ponedeljek, 12. septembra, Državnem zboru Republike Slovenije, so o tej pomembni osebnosti spregovorili Rosvita Pesek, predsednik Državnega zbora Milan Brglez, evropski poslanec Lojze Peterle in Bučarjev sin Janez Bučar. Pogovor je vodil Hanzi Filipič iz Mohorjeve družbe. Ob predstavitvi knjige je na violino zaigrala Bučarjeva vnukinja Tina Bučar.



Domoljub in državnik

Milan Berglez je Franceta Bučarja označil za domoljuba, predvsem pa za državnika. Podrobneje je Bučarjevo življenje opisala Rosvita Pesek. Bil je prvi delegat med 240 demokratično izvoljenimi v republiško skupščino, tisto skupščino, ki je ustvarila zakonodajne podlage za samostojno Slovenijo, in tisto, ki je po Bučarjevih besedah, izrečenih ob inavguraciji, končala državljansko vojno.

Pred velikimi izzivi

Rosvita Pesek je priznala, da pisanje Bučarjeve biografije ni bilo lahko, pa ne zato, ker je dočakal častitljivih 92 let, temveč, ker so bili izzivi, pred katere je bil postavljen, veliki. Bučarjevo življenje po njenih besedah ni bilo enosmerna cesta. »Delal je veliko, in delal je tudi politične napake. A kakorkoli jih že obračamo, jih velika dejanja v času demokratizacije in osamosvojitve globoko preglasijo,« je prepričana. Predvsem ni bil strankarski človek, »redkokdaj je razumel, da se je treba v koaliciji podrediti, bil je dokaj svojeglav«.



Persona non grata

»Šolal se je gotovo v takrat najbolj elitni ustanovi tistega časa – v škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Ta zavod zaprtega tipa mu je dal infrastrukturo za vse življenje. Intelektualcev tako širokega spektra, poliglotov, kar je z obvladovanjem grščine in latinščine in mimogrede še štirih do petih drugih jezikov gotovo bil, takih danes ni več. Kristjan, pri 21 odide v partizane, in če je hotel glavo prinesti domov, je moral stopiti še v partijo,« je povedala novinarka in zgodovinarka. Leto dni je deloval v Udbi, vladni in skupščinski birokrat, profesor na pravni fakulteti, disident, ki to nikakor ni želel biti, vendar je bil zaradi pisanja v 57. številki Nove revije izključen iz Zveze borcev in bil od leta 1976 persona non grata za vse ustanove, do katerih je segla partijska vloga. Redno je sodeloval v Dragi. Zaradi predavanja v Strasbourgu, kjer je povedal, da je podpiranje nesposobnega in neučinkovitega jugoslovanskega režima napaka, kar je Lojze Peterle označil za pogumno dejanje, pa ga niso mogli zapreti, saj bi s tem tvegali. Tlakoval je pot novi ustavi Republike Slovenije in velja za njenega očeta.


Rosvita Pesek z Bučarjevo družino

Politična biografija brez primere

Evropski poslanec Lojze Peterle je politično življenje Franceta Bučarja predstavil skozi tri obdobja: osemdeseta leta, predsedovanje skupščini in čas po Demosu. Poudaril je njegovo kritiko totalitarizma in njegov pogumen ter skromen značaj. »Odpiral je glave in širil kritično mišljenje.« Po Peterletovem mnenju je bistveno zaznamoval čas demokratizacije, je »oseba s politično biografijo brez primere«.

Najstrožji je bil do sebe

Bučarjev sin Janez Franceta Bučarja opisal kot zelo dobrega, čeprav avtoritativnega očeta, vendar je dodal, da je bil najstrožji do sebe samega. Imel je čut za skupno dobro, vedno si je vztrajno prizadeval za dosego svojega cilja.

Foto: Tatjana Splichal