Večer je. Kratka nevihta je tik pred tem ohladila razbeljeno grško nebo, monumentalni stebri in razvaline antične Olimpije v umiti večerni svetlobi delujejo še večji. Ni gneče, vznesenih množic, postajanja v kolonah ali vročine kot v Atenah in Delfih, ni krščanske preroškosti, ki se drži areopaga, Korinta, Meteore, ni zaokroženega prostorja, kot ga uprizarjata Mikene ali Epidavros. V to, kar vidimo pred seboj, bi še najlažje segla beseda grškost – nekaj podobnega smo doživeli v pustinji Termopil, Maratona ali Šparte, morda tudi ob triremi v Pirejih. V večeru brez turistov se tudi olimpijski mir še vedno drži teh krajev. Mirno šuštenje oljk, redke dežne kaplje, sonce umirjeno pada za hribe.

Mimo templjev do stadiona

Ogromen prostor se razprostira pred nami, ravnina, polna dreves, ostankov stebrov, stavba za stavbo. Tega nismo pričakovali, zadovoljili bi se zgolj z enim samim olimpijskim stadionom in muzejem, kjer hranijo zbirke hoplitskih čelad in preži...