Tržaško Mladiko so predstavili: Ivo Jevnikar, Jože Horvat, Nadia Roncelli, Alenka Puhar in Marij Maver.

Uredniki in sodelavci revije ter založbe Mladika so želeli spregovoriti o svojem delu in aktualnih temah, ki jih obravnava revija, tudi v slovenski prestolnici, zato so priredili srečanje Mladika v letu 2019.

Uvodne besede so imeli za revijo in založbo odgovorni urednik Marij Maver in urednica knjižnih izdaj Nadia Roncelli, iz vrst prijateljev in sodelavcev iz matične Slovenije pa publicista Alenka Puhar ter Jože Horvat. Pogovor je povezoval član uredništva Ivo Jevnikar.

V Mladiki so v zadnjih letnikih uvedli odmevno rubriko Fokus

Uredništvo revije je v zadnjih letnikih uvedlo rubriko Fokus, ki je vsakič posvečena obravnavi kakšne aktualne teme. V prvi letošnji številki so objavili sedem člankov o vzponih in padcih narodne skupnosti v Italiji od leta 1918 do danes, ki nosi skupni naslov Sto let pod Italijo.

Zadnjo lansko številko so v veliki meri posvetili preminulemu tržaškemu pisatelju in mislecu Alojzu Rebuli. V predzadnji lanski številki pa so pod naslovom Kdo je slovenski pisatelj? »večglasno« obravnavali problem izbire italijanščine v pisanju slovenskih avtorjev.

Revijo Mladiko so začeli izdajati v Trstu leta 1957

Glavni urednik revije Mladika Marij Maver je predstavil revijo, založbo in enega temeljnih sodelavcev pisatelja Alojza Rebulo. Spomnil je na začetke revije, ki je začela izhajali pred 63 leti, leta 1957.

Po drugi svetovni vojni je bila v zamejstvu vrsta poskusov izdajanj različnih revij, vendar je do danes uspela redno izhajati le Mladika, druge so bile kratkega daha, le Most in Zaliv, ki ju je urejal Boris Pahor, sta izhajala dalj časa. Zaliv je bil najbolj odmeven, Pahor ga je prenehal izdajati z začetkom demokratizacije Slovenije leta 1990, češ da revija ni več potrebna.

Nastanku Mladike so botrovali nekateri izobraženci iz katoliških krogov, nosilni stebri so bili Jože Peterlin, Martin Jevnikar, Vinko Beličič, ob njih je bilo nekaj mladih, kot Diomira Fabjan Bajc, Saša Martelanc, Drago Štoka in še drugi.

»Revija je, kot po čudežu, živela do danes.« Ima naklado 1.500 izvodov, od tega jo pošljejo naročnikom okoli tisoč izvodov. In se po mnenju Mavra »kar dobro drži«.

Prvo knjigo so izdali leta 1961

Leta 1961 so pri Mladiki izdali pesniško zbirko Brune Marije Pertot Moja pomlad. Bila je sodelavka Mladike in takrat so jo z izdajo knjige počastili kot še zelo mlado pesnico. To je bila prva knjiga Mladikine založbe. Od takrat so knjige izhajale občasno, kot založba pa so se razvili z demokratizacijo Slovenije leta 1990, saj se jim je takrat odprl tudi trg v Sloveniji.

Leta 1996 so ustanovili zadrugo, ki izdaja revijo in knjige. Založba izdaja od petnajst do dvajset naslovov letno. Maver meni, da so naslovi »še kar zanimivi«. V glavnem avtorje in teme črpajo iz zamejstva, Mladika pa izda največ knjig od vseh tržaških in goriških založb (obstajata še Založništvo tržaškega tiska in Goriška Mohorjeva družba).

Alojz Rebula je bil za Mladiko izredno dragocen

Sodelavec Mladike je bil tudi Alojz Rebula, ki se ji je pridružil kmalu po začetku izhajanja. Bil je izredno dragocen, včasih se je pod članke podpisal, veliko pa jih je bilo tudi brez podpisa. Anonimno je sodeloval pri nekaterih rubrikah. Kot je povedal Maver, je bil vedno kot »motor, ki nas je preganjal in dajal pobude za različne stvari«.

Mladika mu je izdala nekaj knjig, predvsem dnevnikov in tudi kakšen roman. Zadnji roman Ob pritoku Jangcekjanga so izdali petnajst dni pred njegovo smrtjo, tako da ga je še dobil v roke. Imajo še en njegov rokopis, apokrif, evangeljske zgodbe, ki jih je napisal malo drugače, kot so v Svetem pismu.

Mladika goji pestrost vsebin

Jože Horvat je predstavil mesto Mladike med slovenskim zamejskim revijalnim tiskom. Dejal je, da je Mladika vedno opravljala pomembno funkcijo. Bila je neke vrste Draga za Slovenijo. Medtem ko so literarne revije v Sloveniji literarno usmerjene, Mladika goji pestrost vsebin. Po njegovem skuša biti revija zbirališče različnih tem, obdelanih z refleksijo oziroma poglobljeno vsebino.

Jezik je etična in ne samo etnična vrednota

Nadia Roncelli se v glavnem ukvarja s knjižnim programom Mladike. Poskrbela je za rubriko Fokus v lanski 9. številki Mladike z naslovom Izbira italijanščine v pisanju slovenskih avtorjev: zatajitev ali odprtost do drugega? Tema se ji je zdela zanimiva in žgečkljiva, ker se pojav prehajanja iz tradicionalnega slovenskega kulturnega prostora vedno bolj širi v tuj jezik.

Pred leti je odmeval primer Maje Haderlap na avstrijskem Koroškem, ki je svoj roman Angel pozabe naprej izdala v nemščini, šele nato je v prevodu izšel v slovenščini.

V zamejstvu v Italiji je bil jezik moralna oziroma etična vrednota, ni bil samo nekaj etničnega. »Tu ustvarjati v slovenščini je stvar samozavestne izbire oziroma odgovornosti. Ta meja se je v zadnjih letih razpršila, pojav prehajanj k italijanskemu jeziku se zdaj širi.«

Sprašujejo se, kam gremo, kam nas bo to peljalo

Imajo kar nekaj avtoric, ki pišejo samo v italijanščini, nekateri pa pišejo v obeh jezikih (Dušan Jelinčič). Postavljajo si vprašanje zakaj se to dogaja.
Postavlja pa se tudi vprašanje, kam sodijo ta dela, ali v slovensko ali italijansko književnost. Kot tudi, kaj sploh določa slovensko književnost: da je avtor Slovenec, da piše slovenskemu bralcu, da se dogajanje odvija na Slovenskem?

Po njenem je slovenski pisatelj tisti, ki se zavestno odloča za pisanje v slovenskem jeziku. Za zamejstvo je značilno, da se o tovrstnih problematikah molči. Sprašujejo pa se, kam gremo, kam nas bo to peljalo.

O tej temi so v Mladiki pisali doktorica literarnih ved Vilma Purič, literarna zgodovinarka Marija Pirjevec, s krajšimi razmišljanji pa še profesorica na mariborski univerzi Silvija Borovnik, oster je tržaški pisatelj Marij Čuk, in režiser Igor Pison.

Založba Mladika je v letu 2018 izdala petnajst knjig
Nadia Roncelli je predstavila tudi knjižni program. Lani so izdali petnajst knjig. Ponosni so na izvirna leposlovna dela, na zadnji roman Alojza Rebule in na novi roman Marija Čuka.

Zelo zanimiva je antologija 30 najboljših, ki jo je uredila Evelina Umek in v njej objavila besedila iz Mladikinega literarnega natečaja iz zadnjih 44 let, od leta 1973 do 2016. Kot pravi Roncellijeva, je ta knjiga odlično pričevanje o tem, kaj se jim je zgodilo v teh 40 letih. Iz pripovedi se vidi, kako je nekoč odnose močno zaznamovala meja, z leti pa so se teme spremenile. Zastopane so vse tri Slovenije.



Veliko pozornost namenjajo zgodovinskim temam, razmišljanjem o polpretekli zgodovini. Objavili so pričevanje primorske begunke Bojane Daneu Don Begunec nikdar ter dve knjigi o prvi svetovni vojni. Izdajajo knjige poznavalca ribištva na Tržaškem Bruna Volpija Lisjaka in tudi knjige za otroke.

Z objavami izvirnih del bo slovenska skupnost ustvarjalna in plodna. Hočejo opozarjati, osveščati, tudi izzivati s temami, ki so pomembne, saj je vse to pomembno za življenje manjšine in naroda.

»Zame je bil Trst vedno kraj, kjer je bilo več svobode«

Publicistka Alenka Puhar je dejala, da zanjo Trst nikoli ni bil to, kar je bil za starejšo ali za mlado generacijo. »Zame je bil Trst vedno kraj, kjer je več svobode, kot pri nas. Čeprav so poudarjali, da je v Trstu več materialnih dobrin kot česa drugega, sem svobodo vedno dajala na prvo mesto.«

Spomnila je, da so v Trstu in v Mladiki vedno objavljali stvari, ki jih v Sloveniji ni bilo mogoče. Izpostavila je nadaljevanko Iva Jevnikarja v Mladiki o medvojnih padalcih, ki so jih partizani »osumili« za angleške vohune in jih nekaj umorili. V Trstu je nedavno izšla tudi izjemno odmevna Brecljeva knjiga o umoru Stanka Vuka.

Stota obletnica življenja Slovencev v Italiji

Posebej so izpostavili rubriko Fokus, ki so jo v Mladiki uvedli nedavno, v njej pa različni avtorji bolj poglobljeno pišejo o neki temi.

Zadnjo takšno so objavili v prvi letošnji številki, ki je izšla sredi februarja. Obsežni Fokus so posvetili stoti obletnici življenja Slovencev v Italiji, saj je novembra 2018 minilo sto let od konca prve svetovne vojne in prihoda Italije na območje današnjega zamejstva. Benečija in Rezija sta sicer pripadali Kraljevini Italiji že leta 1866, za ostale pripadnike sedanje slovenske manjšine v Italiji pa se je leta 1918 začelo povsem novo poglavje v lastni zgodovini, ki zajema dramatično dogajanje, ki je globoko in nepopravljivo zarezalo v skupnost Slovencev.

O tem piše več avtorjev z različnih področij: zgodovinar Piero Purič je predstavil stoletje demografskih in življenjskih razmer na Tržaškem in Goriškem, beneški javni delavec in sociolog Riccardo Ruttar pripoveduje o dramatičnem izumiranju Benečije in Rezije, časnikar in javni delavec Luciano Lister pa poroča o dogajanju v Kanalski dolini.

O slovenskem šolstvu v Italiji piše goriški javni delavec in šolnik Peter Černic, tržaški zgodovinar Tomaž Simčič o spremembah v verskem in cerkvenem življenju, Majda Artač Sturman o jeziku, publicistiki in založništvu, glasbenik in publicist Aleksander Rojc pa je predstavi sto let v glasbi ter likovni umetnosti.

Fokus je zanimiv in aktualen, v aktualnost pa sega tudi uvodnik šolnice Majde Sfiligoj z naslovom O slovenskem šolstvu nekoliko drugače. V njem je avtorica opozorila na nevarnost, da bo zaradi vedno večje neslovenske populacije na slovenskih šolah v Italiji slovenščina potisnjena na rob, če bodo to dovolili. Poudarila je, da slovenski jezik v šoli ni vse, pomemben je duh in odnos do pripadnosti slovenski identiteti.

Fotografiji: Ivo Žajdela

Več v videoposnetkih.

1. del



2. del



3. del



4. del



5. del