Knjiga je nastala na osnovi pogovorov literarnega zgodovinarja Franceta Pibernika z Antonom Drobničem leta 1998.

Drobničevi obširni odgovori so »ležali v predalu« in izšli so več kot dvajset let pozneje, letos pri založbi Družina; Anton Drobnič je umrl januarja 2018, star 90 let.

Za zgodovino ohranjeno dragoceno pričevanje

Drobničeva knjiga Mož neuklonljivih ramen je izjemno zanimivo branje. V njej bo za zgodovino ohranjeno dragoceno pričevanje o medvojnem dogajanju na Blokah, na povojno nasilje iz prve roke, na dogajanje v sodstvu v povojnih desetletjih in pod taktirko komunistične ideologije ter o dogajanju, ko je bil po demokratizaciji po letu 1990 generalni državni tožilec.

V njej je opisal težko življenje v svoji mladosti na Blokah in družino. Rodil se je leta 1928 v številni družini.

Imel je oster um, bil je človek brez predsodkov in človek z veliko začetnico. Vsi, ki so ga na tožilstvu nasledili, so morali stopiti v velike čevlje. (Barbara Brezigar)

Zelo dragoceni so obširni opisi dogajanja med drugo svetovno vojno, še posebej leta 1942, ko je njegova vas Hudi Vrh pogorela, potem pa so se nad ljudmi znašali še komunistični partizani.

Opisuje tudi nadaljnje vojno dogajanje in upor ljudi proti komunističnemu nasilju.

Jeseni 1944 je s »ponarejenim« rojstnim datumom pristopil med domobrance, obrambo pred komunistično revolucijo.

Udba ga je po vojni zaprla v koncentracijska in delovna taborišča

Beremo o umiku domobrancev na Koroško, njihovi vrnitvi in krutem postopanju z njimi. Ker je bil mladoleten, so ga izpustili. Nekaj časa mu režim ni dopustil, da bi se šolal.

Med gimnazijo se je družil v skupini demokratično usmerjenih dijakov, ki so bili v času totalitarizma usmerjeni demokratično. Udba jih je odkrila in ga 14. junija 1949 aretirala, kot tudi njegovo bodočo ženo Lidijo.

Zaprt je bil v Strnišču pri Ptuju, na Kočevskem, nazadnje na delovišču hidroelektrarne v Medvodah, kjer so ga 8. julija 1950 izpustili. Podrobno je opisal dogajanje pred aretacijo, zapor in dogodke po izpustitvi.

Pogovor je vodil novinar Družine Bogomir Štefanič. FOTO: Ivo Žajdela

Pravnik v povojnem komunističnem »pravu«

Po končani klasični gimnaziji je leta 1955 diplomiral na pravni fakulteti v Ljubljani, leta 1969 pa je opravil pravosodni izpit.

Od leta 1956 je bil zaposlen kot pravni referent na tedanjem Državnem zavarovalnem zavodu, Direkciji za SR Slovenijo v Ljubljani, kjer je opravljal splošno pravne zadeve in posebne zavarovalniške pravne posle na kazenskem, finančnem in upravno-pravnem področju.

Pri ponovni reorganizaciji zavarovalništva leta 1967 je vodil pravne in organizacijske posle pri ustanovitvi zavarovalnice Sava in nato pri ustanovitvi pozavarovalnice.

Več o knjigi Mož neuklonljivih ramen TUKAJ, prelistate jo lahko TUKAJ.

Med letoma 1976 in 1990, ko ga je tedanja slovenska skupščina imenovala za prvega generalnega državnega tožilca, je bil samostojni odvetnik.

Leta 1998 je protestno izstopil iz Društva državnih tožilcev

V obdobju njegovega vodenja tožilstva je bila leta 1996 ustanovljena Skupina državnih tožilcev za posebne zadeve, zadolžena za pregon organiziranega kriminala. Skupina je bila leta 2011 z novim zakonom o državnem tožilstvu ukinjena, namesto nje pa je bilo ustanovljeno Specializirano državno tožilstvo.

Oktobra 1998 je Drobnič protestno izstopil iz Društva državnih tožilcev, ker da se društvo ni distanciralo od politične gonje, ki naj bi jo ob izteku njegovega mandata sprožili nekateri vidni predstavniki in člani društva.

Tožil je tudi svojo naslednico na mestu generalnega državnega tožilca Zdenko Cerar, ker je menil, da ga je užalila v dopisu, v katerem je pojasnjevala, zakaj je leta 1999 umaknila njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti proti sodbi nekdanjemu ljubljanskemu nadškofu Gregoriju Rožmanu. Sodišče je njegovo tožbo zavrnilo.

Platnice knjige.

Eden najzaslužnejših za razveljavitev sodbe proti škofu Gregoriju Rožmanu

Anton Drobnič je bil sicer eden najzaslužnejših za razveljavitev sodbe proti škofu Gregoriju Rožmanu. Predvsem na podlagi Drobničevih zahtev je vrhovno sodišče leta 2007 sodbo razveljavilo in jo vrnilo pred okrožno sodišče, ki je leta 2009 kazenski postopek proti Rožmanu dokončno ustavilo.

Anton Drobnič je bil v stroki in sicer trden mož, a mehkega srca. Šel je v širino, šele nato v globino. (Peter Sušnik)

Kot predsednik društva Nova Slovenska zaveza je bil oster kritik nekdanjega nedemokratičnega komunističnega režima in povojnih pobojev, ki so jih v Sloveniji ob koncu druge svetovne vojne počeli komunisti. Kritičen je bil do tega, da žrtve pobojev nimajo primernih grobov, kot tudi do tega, da za to, da se jih uredi, ni dovolj politične volje. Skupaj z Jožetom Dežmanom in Andražem Stegujem je leta 2012 ustanovil ustanovo Memores, ki naj bi skrbela za kakovostno obravnavanje bolečih zgodovinskih tem iz slovenske polpretekle zgodovine.

Ves čas je bil v opoziciji do komunističnega režima

Iz spominov se vidi, da je bil ves čas v opoziciji do komunističnega režima.

Ko je bil predsednik Nove Slovenske zaveze, je bil večkrat govorec na spominskih prireditvah. Veljal je za enega najboljših govorcev, pri jasnosti izrečenih besed pa mu ni bilo para.

Na predstavitvi knjige sta o Antonu Drobniču govorila nekdanja tožilka in njegova sodelavka Barbara Brezigar in Peter Sušnik, pogovor pa je vodil novinar Družine Bogomir Štefanič.

Poslušalci predstavitve. FOTO: Ivo Žajdela

Prišel je na tožilstvo, kjer so bili ljudje nasprotnega pola

Barbara Brezigar je bila v času Drobničevega dela na tožilstvu v 90. letih njegova najtesnejša sodelavka. Med letoma 2005 in 2011 je bila tudi ona generalna državna tožilka.

Peter Sušnik pa je vodenje Nove Slovenske zaveze prejel iz rok Antona Drobniča. Oba sta ga torej dobro poznala.

Brezigarjeva je povedala, da je Drobniča prvič srečala na kolegiju državnega tožilstva. Prišel je na tožilstvo, kjer so bili ljudje nasprotnega pola. Priti na državno tožilstvo z navadami in »poslanstvom« iz prejšnjega režima je bila težka naloga. Kljub temu je bil človek, ki je ljudem zaupal. Sama ima o njem očetovsko podobo, bil ji je drugi oče.

Bil je mož neuklonljivih ramen, kot je izpostavljeno v naslovu knjige

Barbara Brezigar je povedala, da bolj inteligentnega pravnika ni srečala. Imel je oster um, bil je človek brez predsodkov in človek z veliko začetnico. Vsi, ki so ga na tožilstvu nasledili, so morali stopiti v velike čevlje.

Zaradi nenehnih napadov nanj je moral izgubljati energijo za te stvari in ne za pravne zadeve.

Brezigarjeva ocenjuje, da je bil njegov največji uspeh ustanovitev posebne tožilske skupine za težje kriminalne in pravne zadeve.

Bil je mož neuklonljivih ramen, kot je izpostavljeno v naslovu knjige. Takšnih se bojijo.

Dodala je tudi, da v politiki ni imel nobene podpore in je tudi danes ne bi imel.

Če bi lahko opravil še en osemletni mandat, je prepričana, da tožilstvo ne bi odšlo nazaj na staro pot.

Glede spominov je dejala, da bi o tem, kar je napisal, morali učiti dijake.

Štefanič, Brezigarjeva in Sušnik z štirimi Drobničevimi otroki. FOTO: Ivo Žajdela

Nikoli se ni trudil, da bi bil všečen, vedno ga je zanimala vsebina

Peter Sušnik je dejal, da je bil Anton Drobnič v stroki in sicer trden mož, a mehkega srca. Šel je v širino, šele nato v globino.

Nikoli se ni trudil, da bi bil všečen, vedno ga je zanimala vsebina.

Spomnil je, da smo imeli pod komunizmom dvojni sistem. Eno je bilo zapisano v zakonodaji, ustanove, kot je bilo tožilstvo, pa so bile podrejene volji partije, ne pa zakonodaji.

Komunisti so mu zamerili, ker je prevzel sistem, ki so ga uporabljali za pregon tistih, ko jim niso bili po volji.

Ko so ugotovili, da dela strokovno, so se spravili nadenj. Bil je nenehno pod udarom levice in medijev, ki mu prav tako niso bili niti malo naklonjeni.

Kljub temu mu nikoli niso uspeli dokazati nobene nepravilnosti.

Sušnik je tudi opozoril, da je del Demosa idealistično verjel, da smo z uvedbo demokracije vse uredili.

Primer škofa Gregorija Rožmana: šlo je za pirovo zmago

Glede sodbe v primeru škofa Gregorija Rožmana Peter Sušnik meni, da je šlo za pirovo zmago. Nobene pripravljenosti ni bilo, da bi kdo povedal, da je bil škof Rožman nedolžen.

Levica si je zelo prizadevala, da se glede njegove krivde nič ne spremeni. Zato so ga na koncu oprostili le v formalnem, postopkovnem smislu, ne pa v vsebinskem.