Predstavitev ruske pesnice Sedakove
Predstavitev ruske pesnice Sedakove
Pesnico Olgo Sedakovo sta predstavila prevajalec Aljaž Glaser in urednik Brane Senegačnik.
Izhodišče za predstavitev ene največjih ruskih pesnic Olge Aleksandrovne Sedakove na Forum odru na Knjižnem sejmu v Ljubljani v soboto, 30. novembra, je bila pesniška zbirka Vrata okna, oboki (založba Družina, zbirka Sozvezdja). Njena poezija je globoko religiozna, metafizična, prepredena s krščanskim etosom in humanističnim doživljanjem sveta.
V zbirki Sozvezdja je objavljena duhovna poezija
Brane Senegačnik je dejal, da je zbirka Sozvezdja namenjena vrhuncem sodobne svetovne poezije. Gre za avtorje, ki ustvarjajo ali so ustvarjali v 20. stoletju, to je v obdobju moderne evropske književnosti. Pri izboru avtorjev se trudijo poseči čim širše. Ena bistvenih potez predstavljenih avtorjev v zbirki je duhovna komponenta (razsežnost), ne nujno religiozna, ampak duhovna, in vrhunska literarna poetična kakovost.
Po njegovem mnenju je glede na omenjeno pesnica Olga Sedakova tako rekoč idealna avtorica za to zbirko, glede na njen koncept. Dodal je, da je zgodba Olga Sedakove zelo posebna ter kompleksna, pri čemer ne gre za njeno osebno zgodbo, ampak za rusko literarno in kulturno zgodovino 20. stoletja.
Ko na zadnjem mestu ni smela biti zima, ampak pomlad
O Olgi Sedakovi je govoril prevajalec njene poezije Aljaž Glaser, ki je njeno poezijo, kot je dejal Senegačnik, odlično prevedel v slovenski jezik. Prevajalec je pojasnil kdo in kakšna osebnost je bila Olga Sedakova ter kakšna je bila literarna pot in razmere v njeni domovini Sovjetski zvezi.
Kot je dejal Aljaž Glaser se je Olga Sedakova rodila leta 1949, tako da letos praznuje 70-letnico. Pripada povojni generaciji. Zgodnje otroštvo je preživela v obdobju prve odjuge v sovjetski zvezi. Takrat se je vzdušje vsesplošne cenzure nekoliko otoplilo. Vendar tako, kot si je že od otroštva želela ustvarjati, to ni mogla početi.
Ko je hodila v srednjo šolo, so se med to prvo odjugo začele v Sovjetski zvezi tako imenovane pesniške delavnice. V njih so učitelji spodbujali nadarjene učence tudi k poeziji. Sedakova je že zgodaj pokazala velik talent, tudi za izražanje v zahtevnejših metričnih rimskih oblikah, ki so bile potem stalnica njenega ustvarjanja.
Vendar, tudi ko je šlo za otroško poezijo v okviru šolskih delavnic vezane besede, je nad temi delavnicami bdela politična cenzura. Sicer je lahko napisala kar je hotela, šlo je za zelo nedolžne intimne pesmi o otroštvu, menjavanju letnih časov itd. Bila je tudi pohvaljena, ampak, ko pa so pesmi, nastale v šolskih delavnicah, izšle v šolskem glasilu, so bile izredno radikalno retuširane oziroma cenzurirane.
Tako v pesmi o letnih časih, ki jo je Sedakova napisala pri enajstih letih, ni smela biti na zadnjem mestu zima, ampak pomlad, zato da v pesmi ni bilo pesimizma ali melanholije. Pesniški motivi so morali poudarjati vsesplošni optimizem.
Sovjetsko pisateljsko podtalje je zaznamoval samizdat
Olga Sedakova se s tem ni mogla sprijazniti. S pesmimi bi lahko bila v javnosti, vendar ji vest tega ni dopuščala. Kot je spomnil prevajalec, pesmi ni težko spremeniti, ampak za ustvarjalce s srcem je to težavna stvar. Tako je njeno pesnjenje moralo ponikniti v podtalje družbenega življenja v Sovjetski zvezi. To podtalje je zaznamoval samizdat, kar je bila oblika samozaložništva za literarno življenje v Sovjetski zvezi. Šlo je za skrivno (ilegalno) tiskanje oblikovno skromnih knjig. Kot je Aljaž Glaser povzel neko misel, je bil samizdat: knjigo sam napišeš, sam jo urediš, sam jo izdaš in zanjo sam greš v zapor.
Sedakova v zaporu na srečo ni bila. Kruh si je služila v akademski sferi, v moskovski akademiji znanosti in umetnosti, kjer se je družila z največjimi umi takratne inteligence. Med njimi je bil samizdatski pisatelj Venedikt Jerofejev (1938–1990), ki je napisal znano delo Moskva-Petuški in je nanjo zelo vplival.
Po letu 1990 skoraj ni več pesnila
Aljaž Glaser je navedel tudi zanimivost, da je ustvarjanje Olge Sedakove po razpadu Sovjetske zveze in njene cenzure, ko je lahko objavljala tudi v Rusiji, brez strahu pred tajno policijo, utihnilo. Leta 1990 je izšlo veliko njenih prevodov, strokovnih del, pesmi pa skoraj ni bilo več. Po njegovem je bil to paradoks svobode. Ustvarjalec seveda potrebuje svobodo, včasih pa se ustvarjanje zgosti tudi takrat, ko je svobode najmanj.
V občutenje ruske duše nas je popeljala solistka Manca Izmajlova, ki je zapela tri pesmi.
Fotografije: Ivo Žajdela
Več v videoposnetkih.
1. del:
2. del:
3. del:
4. del:
